Policijska fotografija bi bila lahko iz kake pornogrozljivke. Na njej je okrvavljeno truplo uglednega slovenskega zdravnika Saše Baričeviča, ki sta ga 2. februarja v Ljubljani do smrti pogrizla oba nevarna psa Atlas in Joy. Truplo leži na hrbtu na opečnatih tleh garaže, obdano z okrvavljenimi krpami, modro-belim črtastim kopalnim plaščem in umetnim penisom s pasom.

Doktor Saša Baričevič je bil transseksualec. Hči filmske režiserke in priznanega dermatologa je po študiju medicine opravila hormonsko terapijo in spremenila spol in ime. Kirurški poseg ni bil opravljen, kar je moč razpoznati tudi iz fotografije.

Kako je ta fotografija prišla v roke rumenemu tisku, je predmet tožilske preiskave. Njen potek pa lahko generalno državno tožilko Barbaro Brezigar stane njene funkcije -  če bo slovenski premier popustil intenzivnemu pritisku notranje ministrice Katarine Kresal in pravosodnega ministra Aleša Zalarja iz majhne Liberalno-demokratske stranke (LDS). Gospa Brezigar ima za seboj tridesetletno brezhibno tožilsko kariero. Leta 2002 je kandidirala kot kandidatka konservativne strani za predsednico države, od leta 2005 je generalna državna tožilka. Leva LDS, ki je naslednica komunistične partije, ji očita, da se je protipravno vmešala v preiskavo. Gospa Brezigar to zanika in argumentira, da je njena dolžnost, da se v takih primerih informira in da zagotavlja, da so opravljena vsa potrebna poizvedovanja in da je preiskava korektno opravljena.

Generalna državna tožilka ima razloge, da jo v tem primeru, v katerem je očitno preveč naključij, skrbi za profesionalni in nepristranski pristop v preiskavi. Začelo se je s tem, tako meni slovenska opozicija, da policisti na kraju dogodka niso najprej obvestili tožilca in preiskovalnega sodnika, marveč Mira Senico, uglednega odvetnika umrlega zdravnika, ki je – slučajno – tudi življenjski partner liberalno-demokratske ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal. Senica je dosegel protipravno vračilo obeh bulmastifov iz zavetišča za pse, potem ko je bila zanju odrejena evtanazija po več napadih in težkih poškodbah nekaterih posameznikov. Strokovnjak, ki je pred sodiščem v nasprotju z mnenjem veterinarske službe ni imel pomislekov za vrnitev psov lastniku, je slučajno stric notranje ministrice. Sodnik, ki je takšno mnenje sprejel, je slučajno brat pravosodnega ministra Zalarja.

Da so poleg trupla našli plastični penis s pasom, je bilo za policiste na kraju dogodka bodisi normalno bodisi le golo naključje. Šele veterinarski urad je, potem ko je na kadavrih odkril tipične poškodbe, namreč sprožil ovadbo zoper neznanega storilca zaradi spolne zlorabe obeh bulmastifov. Živinozdravniki domnevajo, da so pse zlorabljali dlje časa, verjetno je bilo pri tem vpletenih več oseb. Toda za zdaj se prijatelji in pacienti doktorja Baričeviča, med katerimi je tudi več politikov, ne rabijo bati, da bi se jim postavljalo neprijetna vprašanja. Raziskava kriminalistične policije je prišla do rezultata,  da suma zlorabe psov ni mogoče dokončno ne ovreči ne potrditi. Prepričljivega odgovora na to, kaj bi lahko Baričeviča gnalo k temu, da se je podal gol z zavezanim penisom k obema psoma v garažo, policija nima.

Doslej je odstopil le kmetijski minister Milan Pogačnik, odgovoren za vrnitev psov lastniku, ki je bil vpleten tudi v korupcijski škandal. Notranja ministrica Kresalova in pravosodni minister Zalar pa še naprej zavračata očitke poseganja v preiskavo in govorita o politični spletki, ki se odvija s pomočjo generalne državne tožilke. Drugače meni opozicija. Bivši premier Janez Janša očita levi stranki, da se želi znebiti gospe Brezigar, da bi primer Baričevič lahko pometla pod preprogo in da bi pod svoj nadzor poleg pravosodnega in notranjega ministrstva še tožilstvo.

Socialno-demokratski premier Borut Pahor si prav tega očitka ne želi. Pahor se je doslej upiral razrešitvi generalne državne tožilke, ne glede na grožnje liberalnih demokratov, da bodo izstopili iz koalicije, če je ne bo razrešil. Neprijetnosti pa premierju povzroča tudi finančni minister Franc Križanič, ki pripada isti stranki kot premier. Križanič ima kot svetovalca zaposlenega nekdanjega tajnega agenta Draga Isajloviča, ki je dal leta 1988 zapreti današnjega opozicijskega vodjo Janeza Janšo. Proces zoper Janšo in njegove somišljenike, in protesti, ki jih je ta proces izzval, so takrat privedli do obrata v političnem razvoju, ki je omogočil osamosvojitev Slovenije. Finančni minister se upira pozivu premierja, da odpusti Isajloviča – predsednik Danilo Türk pa je pravkar s srebrno medaljo za posebne zasluge odlikoval  nekdanjega šefa komunistične tajne službe Tomaža Ertla (očitajo mu vpletenost v teroristični napad v Avstriji leta 1979). Od tega, kako bo premier Pahor ravnal glede gospe Brezigar in finančnega ministra Križaniča, se bo pokazalo, kako močan v resnici je, tako kot predsednik stranke kot premier.

Zunanji minister Slovenije med njenim predsedovanjem EU in pod vlado Janše, Dimitrij Rupel, sedanji vladi očita, da želi nadaljevati tam, kjer so morali njihovi tovariši pred dvajsetimi leti narediti prisilno pavzo. Rupel piše, da »retorika in politika Pahorjeve koalicije spominja na koncepte, ki smo se jim leta 1990 odpovedali.« Rupel opozarja med drugim, da krogi blizu vladi že razmišljajo o zunanjepolitičnem obratu. Ugledni politiki, novinarji in intelektualci že s peticijo zahtevajo izstop iz Nata in razpustitev slovenske vojske. Podporo jim daje zadnji šef komunistične partije in nekdanji predsednik Milan Kučan, siva eminenca levega establišmenta. Kučan je pred kratkim izjavil, da bi bil pod sedanjimi pogoji proti vstopu Slovenije v Nato. Članek, ki ga je Rupel objavil na internetu, je v slovenskem zunanjem ministrstvu povzročil burne reakcije. Rupel, sedaj uslužbenec zunanjega ministrstva, pravi, da mu je zunanji minister Samuel Žbogar že zagrozil z odpovedjo delovnega razmerja.

Die Rache der missbrauchten Hunde (Maščevanje zlorabljenih psov), Karl – Peter Schwarz

Frankfurter Allgemeine Zeitung

(FAZ, Nr. 69, 23. 3. 2010, str. 6)

Ruplovo nedavno pismo tujim veleposlanikom me je presenetilo. Nekdanji večni minister za zunanje zadeve ugibajo, ali je naša država sposobna pretrgati vezi s problematično preteklostjo. Ker mi je pisanje v roke prišlo z manjšo zamudo, sem ga bral ob približno istem času, kot je Igor Omerza predstavil svojo obsežno knjigo o Edvardu Kocbeku.

Da bi bila slika aktualnega trenutka še pestrejša, se je na moji pisalni mizi znova znašel Prezidentskij maraton, dnevnik pokojnega ruskega predsednika Borisa Jelcina.

Slabše kot v Jelcinovi Rusiji?

Včasih se stvari spojijo in nenadoma jih vidiš jasnejše, kot bi jih sicer. Rusija v razburkanih časih Borisa Nikolajeviča se je zlila s Slovenijo Boruta Pahorja. Čas se je obrnil nazaj, razlike so se izničile. V obeh primerih enako primitivni oligarhi, gospodarski sistem blizu zloma in grozeča socialna kriza, razsuto pravosodje, brezpravni državljani in suženjsko izkoriščana delovna sila. Vsega tega ne bi bilo, če bi državne institucije vsaj približno delovale in če jih ne bi razkrojila korupcija. Politične stranke so bolj ali manj enako kompromitirane, saj vse po vrsti izhajajo iz enega in istega sistema in tako tudi delujejo. V posameznih kazenskih zadevah se srečujejo tudi kadrovsko. Še en dokaz več, da se je totalitarna matrica enakomerno razporedila po vseh relevantnih političnih strankah in da jih trdno obvladuje celo dve desetletji po uradnem koncu socializma.

Ko se človek osvobodi dušečega objema relativizma, razlika med tedanjo Rusijo in sedanjo Slovenijo zbledi. Jelcinova era je pomenila čas, ko se je odločalo med vračanjem v stare čase komunizma in nadaljevanjem reform, se pravi tranzicijo v demokratično družbo, vladavino prava in svobodno ekonomijo. Devetdeseta leta, ki jih je Slovenija preživela v izpolnjevanju lastnih načrtov (samostojnost) in ambicij zaradi potrebe po priznanju drugih (EU, NATO), so bila za Rusijo prvinska in brutalna. Jelcin se je tega zavedal, mučila ga je nespečnost. Ponoči je v svojem delovnem kabinetu pisal dnevnik, v katerem se je soočal z dilemami, ki so ga pestile med predsednikovanjem. Bralcu se zazdi, da je Boris Nikolajevič ostajal človeški v svojih intimnih strahovih, zavedanju slabosti in neznosne teže odgovornosti.

Zgodovina bo verjetno ugotavljala, da je Jelcinu kljub vsemu še najmanj spodletelo v izbiri naslednika. Putin je deželo (od)rešil ekonomskega in socialnega kolapsa in jo v nekaj letih vrnil na zemljevid svetovnih velesil. Vendar je (bila) cena za dosego tega cilja ogromna; v prvi vrsti je avtokratska oblast oropala svoje državljane dostojanstva in osnovnih pravic. Večina Rusov je danes še vedno prikrajšana za večino tistega, kar se zdi Francozom, Nemcem ali Britancem samoumevno. „Ruska dilema“ je pravzaprav simbol (ne)uravnotežene tehtnice: na eni strani je človek z vsemi svojimi strahovi, napakami, a tudi pričakovanji in upanjem, na drugi pa država s svojim pošastnim raison d’etat, ki ga je novoveška politična filozofija prikovala v sfero posvečenosti, dasiravno je ravno makiavelizem utrl pot vsem trem zločinskim –izmom (fašizmu, komunizmu in nacizmu).

Pahorjevi angeli in demoni …

Jelcinovo polnočno pisanje in razmišljanje je vredno branja, saj odpira vrata v skriti svet državniškega dojemanja oblasti, državljanov in države. Časi, v katerih je nastajala knjiga ruskega prezidenta, v marsikateri podrobnosti vsebinsko sovpadajo z aktualno politično, gospodarsko in socialno krizo pri nas. Nimam pojma, s kakšnimi angeli ali demoni se ponoči srečuje premier Borut Pahor, vendar me zanj precej bolj skrbi kot za Jelcina, ki je bil kljub težavam z alkoholom zelo trezen v svoji presoji demokratičnih standardov, predvsem pa si ni nikoli pustil soliti pameti ali biti neodločen v svojih ravnanjih ali dejanjih.

Pahorjev osnovni problem je ta, da mu razpada vlada in da ne obvladuje politike, temveč je politika obvladala njega. Ob tem je napravil še eno usodno napako: dopustil je, da so se vanjo začeli vračati sopotniki nekdanjega režima, se pravi ljudje, ki očitno nočejo uživati blagodati upokojenstva, temveč se kakor obsedenci ukvarjajo s političnimi, gospodarskimi ali – kar je absurd vseh absurdov – celo moralnimi dilemami.

V tako kaotičnih razmerah, ko je hipotetično možno, da bo vlado v kratkem začela voditi skupina varuhov komunistične revolucije, je odprto pismo tujim veleposlanikom, pod katerega se je podpisal Dimitrij Rupel, treba brati kot obupani krik državnega uslužbenca, ki ga politične razmere in siceršnje stanje duha v njegovi domovini tako zelo vznemirjajo, da je pripravljen prekršiti sveto pravilo, in sicer da se o družinskih razprtijah ne razpravlja pred radovednimi sosedi. Ali – kot bi porekli Slovenci – umazanega perila se ne pere pred očmi nepoklicanih.

… in ministričine intimnosti

Naj mi bralec oprosti nevednost, ker Ruplovega ekshibicionizma ne morem natančno časovno umestiti, vendar se mi zdi, da z njegovim aktom sovpada še eno, podobno vznemirljivo dejanje – spletno razkazovanje intimnega perila gospe notranje ministrice Katarine Kresal, ob čemer smo onemeli celo tisti, ki smo nekoč veljali za njene skrivne oboževalce. Samozavest nekdanjega gospodarja Mladike bo hudo ranjena, ko mu bo kdo prišepnil, da je pranje ministričinega (spodnjega) perila na svetovnem spletu zasenčilo celo njegovo pismo, saj je tuje diplomate v Ljubljani precej bolj vznemirilo. (Najbrž ni čudno, da me je zadnjič eden izmed vidnejših ljudi iz tega kroga z ironično zaskrbljenostjo vprašal, če morda vem, kateri škandal je naslednji na sporedu…)

Seveda obeh ekshibicionizmov ne moremo metati v isti koš; profesor Rupel se je oglasil, ker je prepričan, da država drsi nazaj v komunizem, gospa Kresal pa svoje spletne strani najbrž ni osvežila zato, da bi dokazala naklonjenost agenciji Futura, ki skrbi za njeno javno podobo.

Takšne agencije bi se na ministričinem mestu raje izogibal.

Rupel je namreč napisal tekst, v katerem je kar nekaj vsebinsko tehtnih dejstev, z nekaterimi se je moč strinjati, medtem ko je spletno udejstvovanje gospe Kresal na nivoju adolescentnega provociranja v stilu „ej fantje, lejte, kva si upam!“

Od Postojnske do Hude jame

Odkar smo v državnem zboru poslušali razpravo o pravici istospolnih partnerjev do posvojitve otrok, ki se je izrodila v eno najnizkotnejših verbalnih masturbacij v zgodovini slovenskega parlamentarizma, me sorodnosti med Jelcinovo Rusijo pred poldrugim desetletjem in aktualno Slovenijo še tolikanj bolj intrigirajo. Zlasti ko gre za ksenofobijo in nacionalizem. Po zgodbi z začetka desetletja, ko smo v imenu nacionalnega interesa reševali pivo pred tujci, se zdaj vse skupaj ponavlja v še hujši bizarnosti. Tokrat se farsi reče Postojnska jama. Nacionalni interes nam narekuje, da jo zaščitimo pred grabežljivimi kremplji tujcev. Znano je, da tujski zlodej posebej rad poceni kupuje jame in jih potem razstavi, naloži na tovornjake in ponoči skrivoma odpelje na Zahod, kjer jih po višji ceni proda…

Če bodo Slovenci spet nasedli bizarni zgodbi o morebitnem tujem upravljavcu Postojnske jame, potem se bodo zanesljivo uvrstili v Guinessovo knjigo rekordov, v kategorijo največjih naivnežev.

Medtem ko je Postojnska jama kar na lepem postala predmet nacionalnega interesa, na drugem in pozabljenem koncu Slovenije sameva Huda jama. Kupcev zanjo očitno ni. Naj mi bralec oprosti cinizem, toda vse skupaj je res preseglo sleherne meje zdrave pameti!

Nič manjša farsa pa ni bil odstop kmetijskega ministra, ki je želel trgovati z glasovi v parlamentu. Da bi se izognil neprijetni interpelaciji, je sprejel premierjev nasvet in odstopil. Bo enako poslušna tudi generalna državna tožilka? Marsikomu bo odleglo, če bo sprejela argumente politične evgenike, ki jo tudi ta vlada uspešno uvaja. Vsekakor bi bila z odstranitvijo Brezigarjeve „zadeva“ z bulmastifi zaključena (beri: pometena pod preprogo), čeprav so v vsem tem času kreatorji javnega mnenja le spoznali, da je za ponižano in razžaljeno ljudstvo vseeno bolje, če se naslaja nad seksualnimi perverzijami in zarotami elite, kot pa da bi se ukvarjalo s Potemkinovo izhodno strategijo, ki je nekaj takšnega, kot je bila nekoč ustava SFRJ: čista programska norma, daleč od resničnosti.

Strah pred grškim scenarijem je tisti, ki bo v bližnji prihodnosti krojil strategijo Pahorjeve vlade; še vedno je namreč bolje, da Slovenci norimo po spletnih forumih, se pritožujemo v pismih bralcev, kot pa da razbijamo po ulicah, podiramo komunistične spomenike in zažigamo avtomobile oligarhov, saj policija nima vodnega topa, da bi nas zaščitila pred našo lastno nepredvidljivostjo …

Ko je oblastna hunta naposled strmoglavljena, te „osvobodijo“ navdušene množice in nenadoma imaš toliko ponudb za službo, da se ne moreš odločiti…

Sarkazem na stran; izjava, ki so jo je privoščil Miran Potrč, se mi zdi tako neverjetna, da je gre že zavoljo pietete do vseh, ki so bili po letu 1953 uradno deležni blagodati konca komunizma, uvrstiti v arzenal največjih neumnosti, izrečenih v slovenski politiki v zadnjih letih!

Telegram iz Moskve

Davi nas je dosegla novica iz Moskve, ob kateri je povprečen heteroseksualec zgolj skomignil z rameni. Naša država se po dolgih letih ni uvrstila v finale parade kiča in blefa, imenovane Eurosong. Prava reč! Smisel tega cenenega spektakla, ki je bil svojega denarja vreden kvečjemu pred tridesetimi, štiridesetimi leti, ko je bil svet še bipolaren, svoboda pa vprašanje prestiža, se je do danes izgubil. Eurosong je postal Sovietsong ali celo Asiasong, saj se večina sodelujočih dežel približuje Srednji Aziji. Bržčas bo že v nekaj letih dosegla Kitajsko ali vsaj Mongolijo. Tam je trg, ob katerem se EBU-jevim funkcionarjem že zdaj začnejo tresti roke. Milijarda novih potrošnikov glasbenega šodra.

Mimohod kiča in blefa, ki ga tako imenovana Stara Evropa po letu 1992, ko se je rodila Europska unija, prezirljivo zavrača, zgolj zasleduje nove ciljne publike, nove milijonske, sto milijonske trge in vsega zahodnega potrebne nacije. Sliši se sicer hudo obupno, toda za Azerbejdžan (že pri črkovanju se človek pošteno namuči, kajne?) ali Turkmenistan je sodelovanje na Eurosongu politični dogodek par excellence. Je priložnost za utrjevanje domače družbene elite in obvladovanje brezpravnih in obubožanih množic, hrepenečih po kruhu in igrah.

Nič manj prestiža nima patetični Eurosong na Balkanu, kjer so letos (ob Grčiji) v finale prišle Albanija, Hrvaška in Moldavija. V teh deželah so že zgolj iz uvrstitve v finale nemudoma naredili zgodbo nacionalnih razsežnosti!

Za Albance je Eurosong enako pomemben kot letošnji sprejem v zvezo Nato. Še bolj klavrno in obenem tudi tragično je v Moldaviji, ki je ob Belorusiji edina država v Evropi, kjer komunisti še niso sestopili z oblasti. Nasprotno, tam zelo uživajo in veselo pretepajo opozicijo, ki je na ulicah zahtevala svobodo. Eurosong, ki bo letos potekal v nekoč bratski Moskvi, je za moldavsko diktaturo v vseh pogledih simbolnega pomena, saj legitimizira izkrivljeno percepcijo demokracije, pravne države in človekovih pravic. Morda bodo v zaporih tajne policije v Kišinjovu prav med evrovizijskim finalom iz Moskve brutalno pretepali voditelje opozicije in jih silili k priznanju, da so plačanci Zahoda.

Nazadnje še Hrvaška: le kaj je boljši balzam za rane južnih prijateljev, kot „poraz“ Slovenije, njenih hudobnih prebivalcev (na spletnih forumih so jih zlovešče prekrstili v Zlovence) in „zmaga“ Hrvaške v evrovozijskem polfinalu? Če že v Evropo ne morejo, so vsaj v Eurosong zakorakali kot za šalo. Meja med drobnjakarsko sosedsko politiko pritlikavih držav in mednarodnim glasbenim festivalom je včasih tako presneto tanka.

Začudeni Slavoj Žižek

Taistega večera kot so v Moskvi izbirali države, ki se bodo uvrstile v evrovizijski finale, so svojevrsten spektakel uprizorili tudi na naši najboljši komercialki za poneumljanje delovnih ljudi in občanov. Včeraj je voditelj Uroš v studio zvlekel toliko inteligence, da se je televizijski ekran kar izbočil od teže njihovih misli.

S tem je Slak suvereno vzpostavil novo paralelo med dvema svetovoma, okoli katerih se vrti slovenski kozmos – svetovoma lepote in politike.

Že pred tedni sem na svojem blogu (http://www.steinbuch.si/?p=154) objavil zapis o dogajanju na enem izmed lepotnih tekmovanj, kjer so žiranti kandidatke spraševali, katero je glavno mesto Združenih držav Amerike. Lepotice z oceanom notranje lepote so takoj prepoznale, da gre za vprašanje s področja geografije. To so tudi povedale. Ena je po kratkem premisleku še dodala, da je glavno mesto ZDA Velika Britanija in s tem osupnila tudi tako imenovano strokovno javnost, ki je bila do intelektualnega potenciala tekmovalk doslej vedno dokaj prizanesljiva. A tokrat je ostala brez besed.

Nič čudnega. Ob razglasitvi Velike Britanije za prestolnico Amerike, kar je brez dvoma svojevrstna parafraza lacanovstva, bi debelo pogledal sam Slavoj Žižek. Pa ni nikoli sodeloval na lepotnih izborih. Kolikor vem, ni bil niti član kake žirije. Kar samo od sebe se torej ponuja vprašanje, kdo za vraga sedi v teh strokovnih žirijah, da tekmovalkam zastavljajo tako nemogoča vprašanja, ob katerih zardevajo celo filozofi in profesorji teoretske psihoanalize. Če bi videz varal, bi namreč sklepali, da gre za ljudi iz akademskih krogov, za doktorje znanosti, ki od udeleženk lepotnih tekmovanj zahtevajo vrhunsko znanje. Toda če videz ne vara, potem v strokovnih žirijah običajno posedajo odslužene misice, različni strokovnjaki za lepotna in modna vprašanja ter obvezno tudi poslovneži iz Domžal z okolico.

Skratka, krivično bi bilo slovenske lepotice, ki jih vedno pogosteje krasijo mednarodni priimki, obsojati neznanja ali celo ignorance. Lepotna tekomovanja pač niso primerljiva s tekmami v dresuri psov, saj gre nenazadnje tudi za povsem drugačen sistem točkovanja. Strokovna žirija se, ko gre za lepotno tekmovanje, odloča na podlagi vrste kriterijev, med katerimi je odgovor na vprašanje, katero je glavno mesto Združenih držav Amerike, manj pomemben od pasjega salta, ki lahko usodno vpliva na končni rezultat koker španjelke v dresurni tekmi.

Da so slovenska lepotna tekovanja v resnici na zavidljivem intelektualnem nivoju, je dokazal tudi odgovor neke druge udeleženke tekmovanja, ki je za ameriško prestolnico razglasila Miami. Intrigantno je namreč, da niti to ni povsem napačen odgovor. Če bi med državljansko vojno zmagali nazadnjaški in necivilizirani južnjaki, bi bilo glavno mesto sužnjelastniške Amerike lahko ravno Miami. Ampak ker se to ni zgodilo, je uradna prestolnica ZDA danes Washington. Posebej je treba izpostaviti pridevniški prilastek „uradno“.

Pripovedka Mirana Potrča

Zdaj smo se torej vrnili k tako imenovani Potrčevi pripovedki. Kot je znano, je naš dolgoletni družbeno-politični delavec in nosilec pomembnih funkcij v javnem življenju Miran Potrč pred dnevi nastopil v osrednji večerni informativni oddaji nacionalne televizije in tam javno zatrdil, da v Sloveniji po letu 1953 uradno nismo imeli komunizma.

Potrča nima smisla jemati resno. Z nekaj humorja lahko njegovo izjavo postavimo v kontekst vprašanj in odgovorov, ki so tipična za naša lepotna tekmovanja.

Predstavljajte si tekmovalko številka 9, ki na vprašanje žiranta, kdaj se je pri nas končal komunizem, samozavestno odgovori: „Mislite uradno ali neuradno?“

In presenečeni žirant se obrne na še bolj osuple ostale člane strokovne žirije: „Punca, a je tu kakšna razlika?!“

In tekmovalka s številko 9 na izust odvrne: „Seveda je! Uradno smo se od komunizma poslovili leta 1953, neuradno pa na ta srečni dan še čakamo…“

Nesrečnica bi pogrnila na tekmovanju. Misice ne smejo biti pametne.

Še huje pa je, če govorijo resnico.

Celo najbolj stoičnemu opazovalcu trenutne slovenske kolektivne zavesti, ki jo močno obremenjujejo medsosedski odnosi, bi lahko na misel prišel citat južnoafriškega nobelovca Johna Maxwella Coetzeeja: „Vedno huje je… Navadiš se na to, da je vedno huje; nič več nisi presenečen, da je tisto, kar se ti je včasih zdelo tako hudo, da huje ne bi moglo biti, vendarle postalo še hujše.“

Ko gre za odnose s Hrvaško, se zdi, da beremo podoben roman; v zadnjih dneh se je občutek, da so naši upravljavci države pogoreli na celi črti, dramatično povečal. Če to dejansko drži, bomo izvedeli že v bližnji prihodnosti. Vendar pa namen pričujočega prispevka ni ocenjevati slovenske (zunanje) politike, pač pa podati odgovore na nekatera vprašanja, ki jih običajno ne slišimo, pa ne bi bilo slabo, če bi jih.

Življenje s klišeji

Obkroženi smo s sosedi. V vseh dimenzijah. Kot posamezniki, družine in tudi kot država. Imamo sosedo, za katero ne le intelektualno okrnjene lepotne kraljice, temveč tudi polovica državljanov ne ve, kako se imenuje njena prestolnica. Madžarska je daleč, neznana in nemoteča. Drug planet. Madžari so drugačni, tuji in oddaljeni. Jih ne razumemo in nas ne motijo

Ko se ozremo na sever, postanemo majhni. Breme našega kolektivnega spomina – Japonci poznajo za to sintagmo izraz „kizu“ – zaznamuje občutek manjvrednosti, ki sicer ugaša, toda nekaj ga je še ostalo iz časov, ko je povprečna slovenska družina kakor v transu hodila po (za današnje razmere) normalno založenih trgovinah v Celovcu ali Gradcu. O permisivnem izobilju veleblagovnic smo obubožani vzhodnoevropejci tistihmal lahko samo sanjali. Materializirani libido povprečnega (Jugo) Slovenca je bil lila barve in se je imenoval „milka“.

Ob Italijanih najpogosteje zamahnemo z roko. Kontinentalni del Slovenije jih nikoli maral. Primorci pa so si jih tako usodno zapomnili, da bodo še dve stoletji obremenjeni z mračnim obdobjem italijanske verzije socializma – fašizmom. Odnos do moderne Italije je zato preveč poenostavljen in tudi klišejski. Če bi bil človek obsojen na životarjenje v Sloveniji, če bi bil prisiljen spremljati zgolj in samo slovenske medije, potem bi bržčas verjel, da že v Trstu kar mrgoli fašistov, ki prežijo na nič hudega sluteče slovenske reveže, da bi jih internirali v kako taborišče za manjvredne Slovane.

Medklic: zadnjič sem se poskušal spomniti, kdaj sem o Berlusconiju v slovenskih medijih prebral ali videl kaj pozitivnega ali vsaj nevtralnega. Nekoč sem napisal, da me ob poslušanju televizijskih prispevkov Mirjam Muženič (ali pa Lojzeta Kosa s Koroške, saj je ista figa) postane malodane strah. Najraje bi spustil rulete na oknih, se zabarakadiral v stanovanje in čakal, da pridejo italijanski tanki!

Sosed sosedu Slovenec

Ustvarjanje negativne energije, ko gre za sosede, je slovenska obsesija. Mislim, da so ravno mediji v veliki meri „zaslužni“ za našo obremenjenost s sosedskimi travmami in kompleksi. Ta nesrečna paradigma se je nadaljevala celo po letu 2004, ko smo postali polnopravni člani Evropske unije; kot da bi nacija v pomanjkanju novih ciljev izgubila vso samozavest, se obrnila sama vase, v svoj prislovični drobnjakarski mazohizem.

Če je Slovenija od leta 1990 dalje delovala precej enotno, ko je šlo za strateške interese – namreč članstvo v Uniji in zvezi NATO – in je večino odločitev plebiscitarno potrjevala tudi na referendumih, potem je bilo vsega tega konec leta 2004. Je zmanjkalo motivacije? Če bi to držalo, potem bi bilo najbrž tudi naše predsedovanje EU nekolikanj „češko“. Torej ne ravno vzor uspešnosti. Pa ni bilo. Nasprotno, slovensko predsedovanje Evropski uniji je bilo zelo spodobno.

Kaj je torej narobe z nami, da se nam je „zgodila“ Hrvaška? Zakaj smo trenutno v čudnem stanju, iz katerega ni videti izhoda? Zastaviti si moramo dve najpomembnejši vprašanji, povezani s tem: prvič, ali so naši občutki pravilni in, drugič, ali imamo v sporu s sosednjo državo res prav.

Spor s Hrvaško, ki je dobil mednarodne razsežnosti decembra lani v Bruslju, ko je slovenska vlada blokirala nekaj poglavij hrvaških predpristopnih pogajanj, bo kmalu polnoleten. Polnih sedemnajst let se slovenska oblast ni želela ali ni bila sposobna ukvarjati z mejo v Piranskem zalivu in rešiti nekaj problematičnih delov kopenske razmejitve (Hotiza, Trdinov vrh, trije zaselki na južnem bregu Dragonje). Ves ta čas je država sprejemala hrvaško politiko izvršenih dejstev, ki je na morju počasi pomikala mejo proti sredini Piranskega zaliva in odmikala dostop do mednarodnih vod. Z molkom in indolentnimi diplomatskimi notami smo v bistvu potrjevali star rimski pravni rek, da se strinja, kdor molči – qui tacet,  consentire videtur.

Kako s(m)o se odpovedali suverenosti

Slovenija je bila pravni rešitvi statusa zaselkov Bužini, Škodelin in Škrile na južnem (levem) bregu Dragonje še najbližje pozno jeseni leta 2000, ko je Bajukova vlada na svoji zadnji seji sprejela uredbo o stalni navzočnosti slovenske policije v tem obmejnem delu. V tistem času so namreč hrvaški organi začeli odstranjevati slovenske hišne številke in jih nadomeščati s svojimi, zato je vlada sprejela pravni akt, s katerim bi zagotovili slovensko suverenost. Ko je odhajajoči premier Andrej Bajuk 17. novembra 2001 posle predal Janezu Drnovšku, mu je v pogovoru na štiri oči izrecno omenil tudi uredbo o policijski navzočnosti. Kasneje – javnost o tem nikoli ni bila obveščena – je nova vlada taisto uredbo na tihem razveljavila.

Slovenija se je s tem de facto in de iure odrekla suverenosti na južnem bregu Dragonje.

Morda ne bi bilo slabo, če bi preiskovalni novinarji, kolikor jih je v Sloveniji sploh še ostalo, malce pobrskali po arhivih ministrstva za notranje zadeve. Z veliko sreče bodo naleteli na navodila, ki so bila v minulem desetletju dana pomorski policiji glede nadzora Piranskega zaliva in izogibanju nepotrebnim incidentom: po mojih informacijah jim je bilo rečeno, naj se čez sredinsko črto ne udejstvujejo. Tudi s tem dejanjem se je Slovenija de facto odrekla svoji suverenosti nad celotnim zalivom.

Do nepričakovanega preobrata pa je prišlo leta 2001, ko sta tedanja premierja Drnovšek in Račan uskladila sporazum o meji, ga tudi parafirala, toda hrvaški parlament ga je zavrnil, Račan izgubil volitve, hrvaški pravniki pa so ves čas trdili, da je sporazum protiustaven.

Razkorak med pravnim in političnim dojemanjem spora med državama je dobil novo razsežnost. Na Hrvaškem so začeli dosledno ponavljati, da si želijo pravne rešitve spora. Od tod ni bilo več daleč do predloga o mednarodni arbitraži; bodisi institucionalizirani, t.j. sodni bodisi ad hoc, do katere smo prišli z zadnjim predlogom komisarja Rehna, ki ga Hrvaška načeloma sprejema, Slovenija pa zavrača.

Naša država zadnjih nekaj let vedno manj govori o pravu in vedno več o pravičnosti ali celo politični rešitvi. Toda kaj je pravičnost v Piranskem zalivu drugega kot delitev po načelu „fifty – fifty“?! Slovenska oblast si domači javnosti še vedno ne upa priznati, da je sredinska meja takorekoč neizbežna. Nekaj drugega je dostop do mednarodnega morja, do katerega ima Slovenija vso pravico in ki je lahko predmet bilateralnega sporazuma, s katerim bi si Slovenija s soglasjem Hrvaške zagotovila nekakšno časovno neomejeno služnostno pravico, ustanovljeno z mednarodno pogodbo.

Kdor v mednarodnem pravu išče pravičnost, najbrž ni ravno iz tega planeta. Takšen mentalni svet je izumrl skupaj z Društvom narodom in tisto usodno konferenco v Münchnu leta 1938, ko se je zacementiralo novo načelo odnosov med narodi: večje ribe žrejo manjše.

Manjvrednostni kompleksi?

Ni ga politika v Sloveniji, ki bi javnosti priznal, da je država sedemnajst let povsem ignorirala in zanemarjala svoje strateške interese, ko je šlo za Hrvaško. Najlažje je danes govoričiti o nujnosti, da se vzpostavi stanje, kot je bilo 25. junija 1991. Kakšno stanje?! Pa saj ga je Slovenija v naslednjih letih sama poteptala in celo z lastnimi pravnimi akti in konkludentnimi dejanji anulirala!! Uredba Bajukove vlade, ki jo je njena naslednica skrivaj, stran od oči javnosti razveljavila, je najboljši dokaz mentalitete slovenske politike: dokler so jo vodili komunisti in njihovi posinovljenci, je živela v iluziji internacionalizma (hrvaški komunisti pač ne; njih je nacionalizem prebudil že leta 1971, ko so imeli svoj Maspok).

Ko so slovensko vlado kratek čas vodili antikomunisti, ni bilo dosti bolje. Iz internacionalizma smo prišli pod kap sindroma škofa Rožmana, ki ga zaznamuje klečeplazenje in udinjanje tujcem. Mene je ob takem obnašanju politične „elite“, ki v prisotnosti tujcev začne jecljati in se klanjati, lahko zgolj sram!

Toda če celo aktualna vlada, v kateri sedijo zelo mladi ministri in ministrice, od katerih ne bi pričakoval manjvrednostnih kompleksov, ko gre za odnose z Brusljem, ne kaže bistvneno drugačnega miselnega horizonta, potem je z vsem skupaj nekaj hudo narobe! Kaj pa je škandalozna afera z avtocestnimi vinjatami drugega kot upogibanje hrbta pred bruseljsko birokracijo?! Če so se Čehi blamirali s predsedovanjem Uniji, to še ne pomeni, da niso samozavestni in ponosni; njihov način dela je kvečjemu izraz tistega, kar si o tej zvezi mislijo. Celo predsednik Klaus do bruseljskih birokratskih kretenov ne skriva občasnega prezira.

Slovenski oblastni oligarhiji obupno primanjkuje samozavesti, ko gre za odnos z Unijo in celo komisijo. Rad bi dočakal dan, ko bo slovenski prometni minister v Bruslju z roko udaril po mizi in kategorično izjavil, da nam cen vinjet pač ne bo nihče določal. Če komu kaj ni všeč, naj nas toži pred Sodiščem Evropskih skupnosti v Luksembourgu!

In če se naposled vrnemo k Hrvaški: slovenska blokada je bila tako nepričakovana in osupljiva ravno zato, ker je nihče ni pričakoval. Pomenila je prelom z dosedanjo mentalno matrico politične elite. Zato je ključno vprašanje, kaj je sploh njen cilj. Bojim se, da tega ne vedno niti v vladni palači na Gregorčičevi.

Posredniška vloga Finca (!) Ollija Rehna kajpak ne more prinesti bistvenega napredka, zlasti za slovensko stran ne. Afera Patria ter nesodelovanje med policijama in tožilstvi Finske in Slovenije pač ni nekaj, ob čemer bi miroljubni Finci omedlevali od sreče. Poleg tega je bilo slovensko lobiranje v evropskih prestolnicah doslej medlo in ni doseglo pričakovanih ciljev. Zaradi kolobocij s kratkotrajnimi vinjetami se je zoper nas obrnil celo del javnega mnenja v Avstriji in Nemčiji…

Prekletstvo Zahodnega Balkana

Vzemimo za konec še nek drug, recimo mu zakulisni scenarij. Nedavno ga je v Ljubljani v grobem orisal nekdanji svetovalec italijanske vlade Laris Gaiser, zelo podobno teorijo pa sem slišal vsaj še od dveh drugih evropskih analitikov. Gre za t.i. strateško oceno bodočega razvoja dogodkov na področju Zahodnega Balkana oziroma bivše Jugoslavije. Določene evropske politike namreč skrbi, da bi po vstopu Hrvaške v Unijo, prišlo do zastoja pri približevanju ostalih držav EU. Znano je namreč, da je južna sosedav mejnih spornih z vsemi svojimi sosedami (izjema je Madžarska!).

Bolj ali manj je že zdaj jasno, da bi v tem primeru tudi Hrvaška spretno izkoriščala pravico blokade oziroma veta, ko bi šlo za vstopanje Bosne in Hercegovine, Črne gore ter Srbije v Unijo. Ko je letos pozimi premier Sanader med obiskom Beograda svojemu kolegu Cvetkoviću zatrdil, da se Hrvaška do Srbije nikoli ne bo obnašala tako kot se Slovenija do Hrvaške, je postalo jasno, da bo naša južna soseda ubrala natanko takšno taktiko.

Po tem scenariju, ki ga lahko mirno opremimo z oznako „zelo verjetno“, je polnopravno članstvo Hrvaške v EU pogojeno s hkratnim vstopom vseh ostalih treh držav, medtem ko je pri (Bivši jugoslovanski republiki) Makedoniji edina ovira ime. Vse to pa pomeni, da bi Hrvaška v čakalnici ostala vsaj še pet let. Pod pogojem, da bo Lizbonska pogodba sploh zaživela, kajpak.

Slovenska blokada Hrvaške je za EU torej strateškega pomena, čeprav ga nobena članica uradno ne podpira. Toda že visoka stopnja razumevanja glede blokade s strani ključnih članic Unije, kaže na to, da jih nehvaležna vloga, ki jo že pol leta igra Slovenija, ne moti preveč.

Sploh pa se že vsi veselimo 1. julija, ko bo predsedujoči zbora zunanjih ministrov Unije postal Carl Bild, o katerem naj zapišemo samo to, da je Dimitrij Rupel v primerjavi z njim pravi angelček …

V kontekstu najnovejših uličnih zdrah v Ljubljani pa ni za odpis niti ideja o poimenovanju ene izmed vpadnic v „avenijo slovenskih svinj“. Da so te živali za narod usodne, ne dokazujeta le sočna kranjska klobasa ali pristni kraški pršut, temveč tudi neljubi incident, do katerega naj bi po pričevanju kronistov prišlo v sedemdesetih letih, ko je pokojni maršal Tito obiskal prašičjo farmo v Ihanu. Naslednji dan je pod fotografijo na naslovnici osrednjega glasila delovnega ljudstva mirno pisalo: „Drugi z desne je maršal“.

Skratka, o svinjah vse dobro. Nekoč so nam vladale in ni razloga, da bi živeli v iluziji, da je danes kaj bolje. Narod, ki je zgodovinsko tako odvisen in obkrožen z njimi, tudi če jim v jeziku politične korektnosti demokratično pravi prašiči, se nima ničesar bati. Še najmanj nekakšne gripe, o kateri zadnje dneve poročajo mediji.

Ker sem že skoraj teden dni kot turist v nekih zakotnih italijanskih Dolomitih dobesedno odrezan od civilizacije, kajpak nimam toliko informacij o tej strahotni bolezni, ki pustoši po svetu, kot vi, zato mi, spoštovani bralci, odpustite tokratno slabo obveščenost. No, ko se mi je včeraj po dolgotrajnih mukah le uspelo priklopiti na svetovni spet, sem uspel prebrati le to, da je do prve okužbe že prišlo v Avstriji, medtem ko na Hrvaškem zgolj sumijo na ta virus. V zadnjem naslovu sem zaznaval nekaj značilne sosedske privoščljivosti. Saj, naj bralci vedo, da so naše svinje zdrave!

Dan pred tem, se pravi v torek sem imel celo nekolikanj več sreče, saj je signal trajal cele pol ure, kar je zadostovalo, da sem videl vsaj najbolj grozljive naslove naših spletnih medijev: „Okužba tudi v Izraelu“, „V Evropi že trije okuženi“, „Gripe se ne da več obvladati“, „Nam grozi pandemija?“

Ob tem dramatičnem retoričnem vprašanju me je zazeblo in za trenutek sem obžaloval, da mi določenih krajev na svetu ne bo uspelo nikoli obiskati. In priznam, celo na to, da mi bo pandemija svinjske gripe bržčas za vedno preprečila poroko z bodočo izbranko, sem pomislil. Očitno mi je usojeno, da konca sveta ne bom dočakal tako, kot sem si ga vedno želel: doma, v družinskem krogu, s prijatelji, z veliko jedače in pijače ter predvsem s prižganim CNN-om. Nak, nacionalki ne bom pustil, da mi uniči še tistih zadnjih nekaj minut, ki mi bi jih bilo dano preživeti na tem svetu, ki mu prav sedaj, ko to pišem in tudi zdaj, ko to berete, grozi smrtonosni virus svinjske gripe!

Namesto vsega tega, namesto zasluženega pričakovanja vélikega konca v krogu bližnjih in s kozarcem penine v rokah (priporočam Bjano, ki je za konec sveta po mojem mnenju primernejša od klasike, namreč radgonske srebrne, polsuhe), sem obtičal v teh alpskih rovtah, kamor virus svinjske gripe bržkone ne bo zašel še sto let. Res imam smolo, kajne?

A vrnimo se k mojemu poročilu o spremljanju tega svinjskega cirkusa. Šele naslednji naslov, do katerega sem se zaradi šibkega signala dokopal po dolgem, živčnem čakanju, me je znova spravil k sebi: „Na vlaku v Švici eksplodirala posoda z virusom prašičje gripe!“ Pa saj to ne more biti res, sem pomislil, ko me je spreletelo, da me od te dežele poleg Alp loči le sto kilometrov. Oho, tole je pa že bolje, očitno se nekaj dogaja tudi tu, v moji nesposredni bližini. Poleg tega je eksplozija posode z nevarnimi virusi v prislovično intrigantnih kupejih Švicarskih železnic enostavno preveč, kot lahko prenese moja sicer kar razgibana domišljija.

„Na vlaku v Švici eksplodirala posoda z virusi prašičje gripe!“ je nedvomno naslov, ki bi ga zlahka postavili v kontekst povprečno domiselnega scenarija, v katerem dva holivudska filmska zvezdnika, denimo Brad Pitt in meni ljuba Kate Hudson rešujeta svet pred norim znanstvenikom s področja bivše Sovjetske zveze, ki ima v oguljeni dedkovi potovalki dovolj antraksa, da z njim pomori vse prebivalce katerekoli zahodne prestolnice.

V silnem pričakovanju, kaj bodo prinesli naslednji naslovi, poskušam s čim večjo mirnostjo dočakati trenutek, ko bo signal na prenosniku znova dovolj močan in mi razkril naslednje „novice“ o neustavljivem prodiranju svinjarije. Berem, da bo slovenska vlada v četrtek – torej prav danes, ko to berete, če ste sploh še živi! – odločala o ustanovitvi posebne koordinacijske skupine, ki bo „spremljala razvoj prašičje gripe“. Odlično, mar ne?! Recesija je pozabljena, globalna kriza tudi. Pozdravila jo je svinjska gripa. Bavčar je zgodovina, Kramarjev milijon prav tako, na Veselinoviča najbrž nihče več ne bo pomislil.

Naši tajkuni, veseli, ker niso več v središču pozornosti, naj svinji v znak hvaležnosti postavijo spomenik! Predlagam, da iniciativni odbor za njegovo postavitev prevzame kar Boško Šrot. Morda zato, ker se med vsemi slovenskimi gospodarstveniki baje še najbolj spozna na krizni menedžment.

Vendar pa je vse to lahko že jutri ali pojutrišnjem povsem nepomembno. Kot namreč berem, Evropska komisija razmišlja, da bi zaradi izbruha gripe ustavila polete v Meksiko in ukazala razkužiti letališča. Še dobro, da se je končno pojavilo tudi ime grešnice: Meksiko. Tamkajšnje svinje so nas torej okužile z gripo! In to se je zgodilo kmalu po obisku Baracka Obame v tej deželi. Nič ne namigujem, dajte no. Saj smo vsi demokrati. Oziroma se vsaj pretvarjamo, da smo.

Še dobro, da sem se sploh dokopal do izvora tega zla in da zdaj vem, kam se bo letos splačalo na počitnice. Z nekaj sreče izvem tudi za vrsto tega smrtonosnega virusa, ki so ga vsi mediji tako polni: predstavnica Ameriškega centra za nadzor bolezni (CDC) Nancy Cox je za CNN povedala, da je „neznana smrtonosna oblika virusa mešanica severnoameriške prašičje gripe, ptičje gripe, navadne gripe in prašičje gripe, ki po navadi izbruhne v Aziji in Evropi“.

Tu mi je, priznam, zaprlo sapo. Vse, kar si lahko predstavljate v najhujši nočni mori, se je znašlo na enem kupu, edinole SARS manjka. Vendar ni vrag, da ne bodo kmalu v tem smrtonosnem virusu, ki za seboj ne pušča veliko trupel, izbrskali tudi kake klice hudega akutnega respiratornega sindroma (SARS). Kajti v tej neverjetni medijski fabuli, ki ima vse značilosti radijske manipulacije, s katero je sijajni Orson Welles nekoč na noge (in na rob živčnega zloma) pripeljal pol Združenih držav, nekaj pač ne more biti v redu.

Možno pa je tudi, da nekaj ni v redu z mano. Morda bi moral resno vzeti še zadnjo „novico“, da katere sem se dokopal včeraj, preden sem pričujočo kolumno poslal uredništvu Financ. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) namreč meni, da je „pandemija zelo mogoča“ in da se „bliža razglasitvi dvigu alarma na peto stopnjo“. Kaj natanko to pomeni, ne vem. Ampak peta stopnja ni kar tako…

Taista organizacija vlade po svetu poziva, naj se „pripravijo na najhujše“.

Jaz sem se že. Ugasnil bom prenosnik, izkopil mobilni telefon in šel na 43 kilometrsko gorsko-kolesarsko turo, ki jo priporoča lokalni vodnik.

Če srečam kakšnega prašiča, ga bom seveda prijazno pozdravil.

Včeraj je bila sreda, 22. aprila in v britanskem parlamentu, kjer poslanci še niso postali vladni delegati, je opozicija neusmiljeno udrihala po zakladnemu ministru. „Kancler Alistair Darling“, so bentili konzervativci in liberalni demokrati, „ vaš vladni predlog proračuna za letošnje leto je naravnost škandalozen!“ In obraz zakladnika je postal kamnit, so komentirali komentatorji.

Kraljstvo je v najhujši krizi po letu 1940, letošnja gospodarska rast bo vsaj 4 odstotke v minusu in javni dolg utegne do konca leta znašati že 12,4 % BDP-ja. Po dvanajstih letih na oblasti so laburisti izčrpani in naveličani, vendar se s stisnjenimi zobmi spopadajo z recesijo, ki razen Severni Koreji bržčas ne bo prizanesla nikomur na tem planetu. Brownova vlada je konzervativce razbesnila tudi z napovedjo nove, 50 % obdavčitve letnih prihodkov, ki bodo presegali 150 tisoč funtov. To sicer deluje socialno všečno, toda na drugi strani bodo zvišali trošarine na alkohol in tobak, kar bo udarilo po nižjih slojih, za katere je „pub“ še vedno pribežališče pred tečno ženo ali dolgočasnim možem.

Darlinga so si privoščili tudi mediji, ki niso pozabili njegovih lanskoletnih obljub o gospodarski rasti, o kateri kajpak ni ne duha ne sluha. Težko si predstavljam, kaj bi se dragemu zakladniku zgodilo, če bi lani v stilu svojega slovenskega kolega zagotavljal, da se bo v času njegovega ministrovanja najnižja neto plača zvišala za približno 100 odstotkov. Bolj radikalni konzervativci bi mu bržčas postavili diagonozo tako imenovanega Križaničevega sindroma, rumeni mediji pa bi ga hitro razglasili za duševno motenega.

Na vzhodu nič novega

Na drugi strani železne zavese, o katere rojstvu je pred več kot šestdesetimi leti prav tako govoril nek britanski politik, so včeraj praznovali rojstvo Vladimirja Iljiča Uljanova, znanega tudi pod vzdevkom Lenin. V jeziku današnje geopolitike bi lahko dejali, da je šlo za terorista, ki je spretno izkoristil recesijo v carski Rusiji, spravil delavstvo na ulice, oborožil proletariat in izpeljal najbolj krvav in dolgoročen prevrat v človeški zgodovini. Njegovi učenci so ga še prekosili; povzročili so kup revolucij, svetovno vojno in smrt 100 milijonov ljudi. Ker so bili kljub vsemu tudi veliki populisti in demagogi, spretni manipulanti in zlasti patološki obsedenci s kultom osebnosti, so si jih ljudje zapomnili. Stare generacije, katerih prestrašeni in lačni možgani so bili desetletja predmet termične obdelave, so Leninove idejne potomce ohranile v dobrem spominu. Zlasti v deželah nekdanjega vzhodnega bloka se še danes po njih imenujejo ulice, ceste, trgi in mostovi. Nemci so bolj previdni in svojega socialista nočejo preveč javno izpostavljati. To je celo kaznivo. Avstrijci so še bolj neizprosni. Toda Rusi, Belorusi ali Gruzinci si s spodobnostjo in zgodovinskim spominom ne belijo glave. Tako Lenin kot Stalin, za katerega je Uljanov v zadnji oporoki napisal, naj ga po njegovi smrti odstranijo iz Partije, da ne bi slučajno pomislil na to, da bi ga nasledil, sta v teh deželah za precejšen del ljudi svetnika. Tudi v Moldaviji, kjer so na volitvah znova zmagali komunisti in kjer so demonstracije proti režimu s pomočjo Twitterja sprožili študentje, sta Lenin in Stalin omniprezentna v imenih ulic ali zgradb, njune železne in kamnite stature pa predstavljajo nemo grožnjo individualizmu, osebni svobodi in človekovem dostojanstvu.

Morda je dandanašnji v Evropi, ki jo obremenjuje dediščina totalitarizma, ključen problem v navidezni dilemi, s katero bi radi razmejili oba zločinska režima. Tovrstni poskusi opredeljevanja so absurdni in se običajno končajo v primerjavi številk. Razlike med obema tipoma socializma so kljub vsemu precej manjše, kot izgledajo na prvi pogled. Ko je Spiegel lani objavil feljton o delavskih protestih v Nemčiji v poznih dvajsetih letih 20. stoletja, so bili mnogi laični zgodovinarji šokirani nad kupom zelo zgovornih fotografij, na katerih so komunisti in nacisti skupaj razgrajali po Berlinu, z ramo ob rami so se borili proti Weimarski republiki, ki je naposled izdihnila na krvavih rokah (nacionalnega) socializma.

Ulica Staneta Kavčiča

Ob naših provincialnih polemikah, ki so vrhunec dosegle na Hitlerjev rojstni dan, ko je ljubljanski mestni svet ob obstrukciji opozicije sklenil eno izmed bodočih mestnih vpadnic poimenovati po pokojnem Leninovem učencu, se je še najbolje hahljati. V teh težkih časih je pametno ohraniti nekaj smisla za humor. Kar se mene tiče, se mi dozdeva, da sva si z gradonačelnikom Ljubljane v tem pogledu zelo blizu.

Zatorej verjamem v naključja in zavračam teorijo zarote, ki jo širi meščanska desnica pod vodstvom neusmiljenega Grosupeljčana. Zgolj in samo naključje je hotelo, da so se svetniki sestali ravno 20. aprila, ko praznujejo Führerjevi privrženci. V to sem trdno prepričan. Malce manj trdno, a še vseeno s precejšnjo gotovostjo trdim, da je prav tako naključje, da bo bodoča Titova cesta tekla mimo ljubljanskih Žal, torej mimo kraja, ki je sinonim smrti. Dvomim namreč, da bi bili mestni svetniki, ki so znani kot razumni možje z občutkom za zgodovinsko resnico, tako zlobni, da bi tovarišu Titu privoščili ulico, ki se dobesedno dotika smrti…

A hudobija gor ali dol, ljudstvo v podalpskem rezervatu, čigar mentaliteto je železna zavesa pol stoletja potiskala proti Moskvi, si je zaradi imena neke ulice, za katero se niti dobro ne ve, kdaj bo po njej sploh stekel promet, skočilo v lase. Prijatelj Ludvik me je zadnjič opomnil, da morda sploh ni slabo, ker se Slovenci po novem ubadajo s Titom, ne pa denimo s partizani & domobranci, češ da je to že napredek. Če smo optimistični, potem se lahko tolažimo, da bomo do leta 2050 prišli že pri Stanetu Kavčiču in njegovi nezanemarljivi vlogi v razvoju naše samostojne države. In ko smo že pri Kavčiču, zgolj tale medklic: poskušal sem najti eno samo uličico ali pot, ki bi nosila njegovo ime, pa lahko samo enkrat ugibate, koliko sem jih našel: nobene!!! V Sloveniji nimamo niti ene ulice Staneta Kavčiča!?

Vladna kriza, ki je ni

Toda najnovejše peripetije okoli zgodovinsko zelo kompleksnega maršala, o katerem vemo pravzaprav zelo malo (lahko kdo našteje, koliko biografij o Josipu Brozu je pri nas izšlo po letu 1990?), imajo kljub vsemu zgolj taktično-strateško ozadje. Oblast ni neumna. Sploh pa ne podcenjujte skupine starih modrecev, ki v ozadju vleče poteze in usmerja nekatere ministre in strankarske šefe. Ko so se lani septembra skrivaj sestali na dvorcu Zemono, še niso slutili, da bo finančna kriza tako dramatično posegla v gospodarstvo, v tako imenovani realni sektor. Toda logika „divide et impera“ („deli in vladaj“) je veljala takrat in velja še danes. Predvsem je enostavna: dokler se bodo delovni ljudje in občani ukvarjali z oddaljeno preteklostjo in izgubljali živce zaradi nečesa, kar nima niti najmanjše zveze s sedanjostjo in aktualnimi ekonomsko-socialnimi težavami, se nam ni bati demonstracij ali celo socialnih nemirov.

Dokler bodo Tito, Lenin, Stalin, Mao, Saloth Sar in ostali junaki muzeja voščenih lutk za ljudstvo pomembnejši od sedanjosti, kriza ne bo resna. Šele ko bo zmanjkalo slepilnih nabojev, s katerimi se streljajo vsi ti nepomembni kozli, se utegnejo razmere dramatično zaostriti. Vsaj do jeseni takšnega zapleta še ni pričakovati, zato se vlada trenutno ukvarja predvsem z vprašanjem, kako umiriti strasti pri tako imenovanih „tajkunskih kreditih“ ter hkrati potešiti pričakovanja ljudi, ki upravičeno zahtevajo, da se vsaj nekaj glavnih igralcev znajde pred sodišči in po možnosti tudi za rešetkami.

Najbolj bo kajpak zanimiv razplet pri enem najbogateljših ljudi na svetu (proporcionalno slovenskemu BDP-ju, op. D.S.), ki vedno bolj spominja na lik iz romana Maria Puza. Ko je Boško Šrot udrihal po Pahorjevem predhodniku, smo mislili, da gre za osebno zamero, ki jo je rodil poletni nesporazum okoli časopisa Delo. Zdaj je jasno, da ni šlo (bolje: ne gre) za to. Politika je kolateralna škoda ekonomskih interesov. Véliki pivovar iz Laškega se je ovedel svoje pogajalske moči, ki niti ne izhaja iz medijev, temveč iz lastniškega deleža v Mercatorju. Dobri opazovalci niso spregledali, kako so se v javnosti znova vnela čustva, ki slišijo na ime nacionalni interes. Včasih ga je do skrajnosti forsiral Ekonomski inštitut Pravne fakiltete, d.o.o., še posebej profesor Jože Mencinger. Član te zasebne gospodarske družbe (sic!) je bil tudi aktualni finančni minister Križanič, ki zadnje čase preseneča s čudnimi svetovalnimi pogodbami in moralno spornimi strokovnjaki za komuniciranje.

A tokratna vnovnična inkarnacija votlega nacionalnega interesa je namenjena preprečitvi prodaje Mercatorja Ivici Todoriću, torej hrvaškemu trgovcu. Še ena slovenska blokada Hrvaške torej. Le da tokrat ne gre za posvečeni „raison d’Etat“, temveč za čisto navadno kravjo kupčijo, ki jo ponuja trgovec iz Laškega.

Šrot se kajpak lahko smeji, saj bo zmagal v vsakem primeru; če firmo proda Agrokorju, bo dobro zaslužil. Če se kot kupec v imenu nacionalnega interesa pojavi slovenska vlada, ji bo pri ceni lahko postavljal dodatne pogoje. Denimo ASK za predsednico uprave Mercatorja, državne subvencije izčrpanemu Večeru in oglaševalska podpora državnih in paradržavnih podjetij Delu.

Mediji kljub vsemu niso tako zelo nepomembni. Ko je celo Janša naposled ugotovil, da jih je dobro obvladovati, kajti drugače te obvladajo, so tako ali tako za večno postali del vsake vladne koalicije.

Sklad za polarizacijo medijev

Naj torej končamo prav z mediji. Še ena pomembna stvar se je namreč zgodila ta teden: računsko sodišče je ugotovilo, da je država v zadnjih treh letih preko Sklada za pluralizacijo medijev nesmotrno porabila skoraj 12,5 milijonov proračunskih sredstev, s katerim so bili financirani tudi projekti, ki imajo nedvomno politično ozadje. Avtor tega prispevka je na to opozarjal že od začetka, saj je bilo vseskozi jasno, da nobena vlada v Sloveniji ne bo financirala medijskega projekta, za katerega bo upravičeno domnevala, da ji ne bo naklonjen ali da jo bo celo kritiziral. Živimo pač v demokraciji, ki je še daleč od točke, ki bi dopuščala vsaj približno zdravo in normalno medijsko krajino.

Tisto, kar nas ob ugotovitvah Računskega sodišča navdaja lahko na svoj način zabava, so prve reakcije samooklicanih borcev za novinarsko neodvisnost. Možakarji so nas opozorili, da je prav, če država financira medije, ki bi sicer propadli.

Ne, spoštovani tovariši časnikarji, ni prav. Medij, ki se ni sposoben sam preživeti, naj kar propade!

Po štirih letih urednikovanja časniku Žurnal, ki od matere države nikoli ni dobil niti centa, se ob tovrstnih marksističnih popadkih lahko zgolj primem za glavo. Ali pa za kaj drugega, saj je vseeno …

Lepotice (?!) so brž odvrnile, “oooh to je pa vprašanje s področja geografije!” in s tem dokazale, da ne samo da imajo v lobanji možgane, temveč da jih znajo tudi po potrebi vklopiti. Toda tu nekje se je vse skupaj tudi ustavilo. Lepotice (?!) so se mučile in mučile, a pravega odgovora ni in ni bilo. Prišle so do Miamija, naštevale vse mogoče rešitve, ob katerih se je moral smejati vsak normalno intelektualno razvit osnovnošolec.

Potem pa je neka avša, ki se je tisti hip že vpisala v zgodovino lepotnih prvenstev, končno izdavila: glavno mesto Združenih držav je Velika Britanija.

Uhhhh…. Hudo!!! Tu pa človeka enostavno zmanjka. Poskušaš še malo slediti tempu naših lepotnih tekmovanj, vendar zaman. V bistvu je škoda, da se ženske sploh spustijo v takšne podvige, saj s tem avtomatično smešijo vso svojo vrsto.

Naši lepotni izbori so na nižjem intelektualnem nivoju kot tekmovanja v dresuri psov.

Resnično - kdo je videti pametnejši: prisrčna angleška koker španjelka ali misica, ki prestolnice Združenih držav ne bi našla niti na globusu, saj revica ne ve, kaj je to?

Jaz bi navijal za psičko.

Menda je borzne analitike včeraj najbolj skrbelo to, da bi medved, ki je lomastil po ljubljanskem Rožniku, prihlačal na najbližji nekdanji Istrabenzov bencinski servis (danes OMV) in tam, preoblečen v Igorja Bavčarja, grozil naključnim bankirjem. Znano je, da se ta vrsta homo sapiensa nadpovprečno zadržuje na bencinskih črpalkah, saj so tudi njihovi urbani terenci pogoltne nravi in porabijo ogromne količine goriva.

Vseeno pa si je treba priznati, da bi bila takšna maškarada – v Bavčarja preoblečen medved – le preveč netipična za naše medvede. Ti namreč ne slovijo po svoji duhovitosti.

Če boste torej v prihodnjih dneh na bencinski črpalki, poslovalnici NLB ali v Mercatorjevem centru videli kako posebej izstopajočo mrcino, ki bo poskušala oponašati Bavčarja, ji nikar ne nasedajte. Skoraj zagotovo se bo za grimaso skrival ksiht avtohtonega slovenskega rjavega medveda, ki so ga krute razmere pripeljale tako daleč, da mora javno izkazovati svojo neznansko duševno stisko. A ostanite solidarni, igrajte nevedneža in mu diskretno stisnite kak kovanec v šapo: „Nà, Bavčar, tu ‘maš 50 centov.“

Ni lahko biti medved

Ne smemo se slepiti, da številna medvedja populacija ne občuti recesije in z njo povezane tesnobe, zaskrbljenosti ali celo obupa. Včerajšnji incident na Rožniku je le vrh ledene gore, saj so medvedi precej introvertirana, molčeča bitja, ki nerada javno govorijo o svojih tegobah. Poleg tega se zavedajo, da živijo v državi, ki jih je pred leti mačehovsko izvažala v Pirineje, kot da bi šlo za izvozno blago, ne pa za naše pristne in avtohtone sonarodnjake!

Ni lahko biti danes medved v Sloveniji… Mediji te „povohajo“ samo takrat, ko postopaš v bližini živalskega vrta in s tem namiguješ na svoje naslednje korake. Streljaj stran je namreč Vila Podrožnik, ki bi nekoč lahko postala predsedniška rezidenca. Mevedom bo to bržčas ustrezalo, saj bodo lahko renčali predsedniku Türku in prvi dami takorekoč skozi okna spalnice. Dva streljaja stran od živalskega vrta pa je tako ali tako vladna palača, kjer že tradicionalno domuje posebna vrsta vretenčarjev z modificirano hrbtenico.

O letečih slonih …

Včerajšnji prihod medveda v Ljubljano nas je simbolno pripeljal do točke, kjer se meja med realnostjo in navidezno resničnostjo že tako zabriše, da niso izključeni niti leteči sloni. V ljubljanskem živalskem vrtu, kjer se je medved ustavil le toliko, da je zgrožen ugotovil, da njegovi sodrugi na drugi strani visoke ograje živijo v matrici, da so svobodni, imajo namreč tudi kakega slona. Toda slona še nihče ni videl leteti. Znanstveniki to možnost odločno zavračajo, zato je razumljivo, da je lani med njihovimi vrstami završalo, ko je Janez Janša, amaterski zoolog, ob prostem času pa tudi politik, kategorično zatrdil, da tudi sloni lahko letijo. Če Janševo tezo nekolikanj nekritično pretresemo in jo postavimo v kontekst današnje nemogoče gospodarske situacije, pridemo dejansko do spoznanja, da danes ni več nič nemogoče. In če ni nič nemogoče, je vse mogoče. Tudi to, da se utegnejo nekateri najbolj osovraženi liki tranzicije nekega dne znajti za zapahi. Pa ne živalskega vrta. In, kajpak, mogoče je tudi to, da bodo sloni takrat poleteli v nebo. Če bo popustila gravitacija, bomo šli vsi v nebesa. Celo večji del Stanovnikove Zveze borcev in občudovalcev narodno-osvobodilnega masakra… oprostite, boja.

Toda medved, ki je se je včeraj mudil na širšem področju Rožnika, se s problemi letenja v slovenskem mikrokozmosu ni kaj prida ukvarjal. Znano je, da se slovenski medvedi ne obremenjujejo z medijskimi konstrukti in tranzicijskimi anomalijami. Doslej so živeli svoje izolirano, miroljubno življenje in se – podobno kot rimokatolišla cerkev, kajne?! – v družbeno dogajanje niso vmeševali. Pod sloganom „svoji na svojem“ so pravzaprav predstavljali duhovno nasledstvo partizanskega gibanja, zato nekateri teoretiki družbenih gibanj trdijo, da so medvedi poleg Semoličevih vladnih sindikatov v bistvu še zadnja preživela komunistična skupnost.

… in drugih fenomenih

Prav zato se nam zastavlja pomembno vprašanje: zakaj neki se je en navaden medved odločil, da poseže v dolgoletno miroljubno koeksistenco s Slovenci? In zakaj se je sprva zadrževal ravno v trikotniku Cankarjev vrh – Rožnik – park Tivoli?! Po tehtnem razmisleku, upoštevaje geografske, zgodovinske, družbenopolitične in kajpak tudi vse makroekonomske kazalce, smo prišli do naslednje rekonstrukcije:

Kot smo že ugotovili, se je namenil proti vladni palači. Da se je to dogajalo ravno v četrtek, nikakor ni naključje. Medved je vedel, da so takrat tam seje vlade, ki zadnje mesece trajalo skoraj ves dan, zato je večji del dneva poskušal priti do premierja in mu na štiri oči razložiti veliko socialno stisko, ki pesti medvedjo populacijo na Slovenskem. Dejstva so neizprosna: zaradi balkanske krize se je število medvedov v zadnjih dveh desetletjih dramatično povečalo. Med priseljenci in staroselci je že večkrat prišlo do manjših konfliktov, ki pa so se doslej reševali z uporabo ad hoc arbitraže. Dokler je bilo dovolj hrane in lovišč za vse, je bila ta učinkovita. Toda svetovna gospodarska in finančna kriza je naredila svoje; običajna medvedja družina se danes ne more več normalno preživeti, SOS trgovine nimajo, Rdeči Križ in Karitas pa jim bojda iz načelnih razlogov nočeta pomagati itd. Da o počitnicah na Hrvaškem sploh ne govorimo, saj so za normalno družino vedno bližje znanstveni fantastiki.

Razočaran, ker je vlada namesto dialoga nanj poslala posebno intervencijsko skupino z uspavalnimi naboji, se je medved po nekaj urah obrnil proti Polhograjskim dolomitom. Rekonstrukcija njegovega gibanja bi pokazala silno neodločenost; nekaj časa ga je neslo levo, nekaj časa desno. Potem se je nenadoma zavedel, da so v teh hribih nekoč podpisali Dolomitsko izjavo in v trenutku obstal. Potrt ob dejstvu, da se zgodovina na nek način ponavlja, se je medved obrnil nazaj proti Rožniku, točneje proti gostilni Pod Rožnikom. Z vso odgovornostjo trdimo, da ga je tja pripeljala želja po alkoholu. A kot bi dejali v jeziku slovenske nogometne reprezentance – „tistu večer ni bio njegov dan“. Posebna intervencijska skupina ga je ustrelila z uspavalnim nabojem in ga po doslej znanih podatkih prepeljala neznano kam.

Namesto epiloga

Upajmo, da ga ne bodo ubili. Menda tega od leta 1945 ne počnejo več. Vseeno pa previdnost ni odveč. Kot v vsaki drugi basni je tudi v tej majhna poanta: če ste medved ali se samo tako pišete, v vsakem primeru pa ste slovenski državljan, potem se vam splača razmisliti, kje in kako boste protestirali proti aktualnim družbenim anomalijam, brezposelnosti, gospodarski krizi itn.

Na koncu se vam namreč lahko zgodi, da vas bodo uspavali. Morda ne tako brutalno in neposredno kot medveda, temveč na veliko bolj sofisticiran, eleganten način. Na medijski način, denimo.

Na koncu smo namreč oboji približno enako neškodljivi – z volilno pravico ali brez.

Kakšna je strategija Boruta Pahorja, ko gre za spopad s krizo, mi ni jasno. Alternativa je še slabša kot v pravljici o narodnoosvobodilnem boju: če se ne bomo spopadli s krizo, se bo kriza spopadla z nami… Po pravici povedano, ljubše bi mi bilo, če bi bila aktualna tovarišija na oblasti v obdobju 2004-2008. Skoraj že začenjam verjeti, da bi morali na zadnjih volitvah zmagati janševci, saj je Janez Janša mednarodno priznan strokovnjak za izredne razmere. In ko gre za izredne razmere, me ob pogledu na sedanjo vlado – zlasti če imam pred očmi ministra Svetlika in njegovo akademsko smehljanje, za katerim se skriva ena velika negotovost – začenja prevzemati neprijeten občutek tesnobe, ki lahko hitro preraste v paniko.

Da ne le mene, pač pa tudi precej mojih sogovornikov dejansko prevzema nekakšno tesnobno nelagodje, opažam šele zadnja dva tedna. Kar je logično. Slovenija vse od leta 1990 ni bila v takšni krizi. Svojevrstna ironija usode je tudi to, da nam nacionalka vsako noč ponavlja 18 let stare televizijske dnevnike, v katerih vidimo – sedanjost. Celo številni obrazi so enaki. Spomladi 1991 kajpak še nismo vedeli, kaj nas čaka. Samostojna država je bil še oddaljeni, utopični otok, v čigar obstoj je verjel kvečjemu pokojni Jože Pučnik. Nekaj mesecev kasneje smo bili v vojni. Kakšen spopad nas čaka leta 2010?

Izredne razmere

Celo navadnim ljudem je jasno, da nekaj ni v redu, če država govori o sprostitivi blagovnih rezerv, pomoči Karitasu in Rdečemu Križu itd. Ob teh konkretnih dokazih skrajno zaostrenih družbeno-gospodarsko-socialnih razmer je vladina pasivnost tako zelo nenavadna, da je za marsikoga že zaskrbljujoča. Vlada je nemočna ali pa se pretvarja, da je. Mile prošnje premierja in zakladnega ministra nekdanjemu predsedniku uprave največje državne banke, naj vendar blagovoli vrniti milijon evrov, niso ravno dokaz Pahorjeve avtoritete. Če bi bil njegov svetovalec, bi mu prišepnil, naj malce posnema Baracka Obamo.

Težko je sprejeti tudi skrivalnice Istrabenzovega nadzornega sveta, ki očitno ni povsem svoboden v svojih odločitvah. Še bolj neverjeten se zdi molk vlade v primeru 90 ton Pomurkinega mesa, ki je zaradi arogantnega obnašanja uprave Abanke v glavnem propadlo. Na koncu so uspeli „rešiti“ le desetino mesa. In medtem ko so lastniki Pomurke in Mipa kot pravi volkovi modro poniknili (da ne bi slučajno komu padlo na pamet, da bi jih osebno povezal s propadom dveh firm), so nekdanji delavci Pomurke v svoje fičkote in stoenke nalagali kose mesa.

Ob pogledu na to prekmursko mizerijo, na kose mesa, ki so jih tik pred Veliko nočjo metali brezposelnim nesrečnikom, me je nenadoma prešinilo dvoje: najprej, da sem vesel, ker nisem komitent tako arogantne banke in, drugič, da ima to dejanje simbolni, skorajda svetopisemski pomen. Ko je Jezus iz templja pregnal prekupčevalce in sumljive bankirje, jih je posredno ozmerjal z razbojniki. Hkrati pa je jasno, da so tudi za trenutno krizo v največji meri krivi ravno bankirji, ki jih je pohlep po denarju in dobičku pripeljal v položaj, ko so se spričo finančnih mahinacij in špekulacij spremenili v nekakšne tatove. Posledica aktualne krize torej sovpada z Jezusovimi časi; bankirji so vsak dan bolj osovraženi.

Zmagovalci na tekmovanju najbolj osovraženih pa so kajpak tajkuni. Vse od sprejetja prvega zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij v nekdanji družbeni lasti pred skoraj dvema desetletjema so marljivo kradli oziroma spretno izkoriščali luknjasto zakonodajo za osebno bogatenje. Toda šele pred kratkim so dokončno odvrgli maske in se pokazali v svoji pravi podobi – kot ljudje brez slehernih načel in moralnih vrednot. Začelo in končalo se je z Elanom, v katerem je izginilo stotine milijonov evrov in kjer so nedavno znova dokazali, da so svetovalne pogodbe posebna zvrst sodobne tajkunske umetnosti.

Tajkunski delirij

Če so se vodilni menedžerji, vmešani v umazane privatizacije, še pred meseci vsaj pretvarjali, da jim ni vseeno za usode tako imenovanih malih ljudi, so zdaj, ko so Slovenijo dosegli prvi plimni valovi recesije v Evropi, zapadli v nekakšen predrevolucionarni delirij, značilen za aristokracijo in visoko družbo v 18. in 19. stoletju; ko je namreč ta ugotovila, da med ljudstvom vre in bo vsak čas prišlo do prevrata, jih je prevzel občutek popolne dekadence in nihilizma. Še bolj so se opijali in predajali najrazličnejšim užitkom in strastem, saj jim je bilo jasno, da bo vsega tega kmalu konec. Podobno bi lahko rekli za slovenske nouveaux riches, tajkune po domače: dajejo si duška in tega niti ne skrivajo več. Avstrijski kolega me vedno zbada, češ da je v Ljubljani vsaj toliko porsche cayennov kot v Čečeniji. Ker točno ve, o čem govori, nas pač ne primerja z Monacom, kjer je takšen avto relativno nevpadljiv. Cayenne v Ljubljani pa je podoben fenomen kot v Groznem, prestolnici Čečenije: sinonim za (vojno) dobičkarstvo, mamila, preprodajo avtomobilov in različne oblike utaj davkov. Kriminal, skratka.

Seveda bi bilo deplasirano trditi, da so šle stvari pri nas predaleč, da bo ljudem vsak trenutek prekipelo in da je pred vrati revolucija. Tega glede revolucije ne vemo. Skoraj zagotovo pa so šle tajkunske zgodbe predaleč in drži tudi to, da je tolaranca navadnih, neprivilegiranih davkoplačevalcev vedno manjša. Ko so pred dnevi na Koroškem zakrinkani neznanci pretepli predsednika uprave Gorenja Franja Bobinca, sem podzavestno vzkliknil „se je že začelo!“.

Prav zaradi naraščajočih družbenih napetosti, ki so posledica nesprejemljivih dogajanj v sferi (državnega) gospodarstva, sem prepričan, da so socialni nemiri nekaj neizbežnega. Ob obotavljivem predsedniku vlade in nekompetentnem ministru, zadolženim za večji del socialnih transferjev, bo pot do splošne stavke, javnih protestov ali celo nemirov precej kratka. Hkrati bo tlakovana z najboljšimi nameni sindikalistov, ki so po dvajsetih letih kapitalizma končno dojeli, da je socializma konec in da od levičarske vlade nimajo koristi, saj od nje ne bodo dobili nič.

Za marsikaterega salonskega levičarja je to hud udarec, saj je po dolgih letih mentalnega mirovanja in življenja v nekakšni vati končno stopil pod kap prihajajočih družbenih gibanj. Morda bo zanj globalna recesija dogodek, saj se bo končno spet bil pristni boj za socialne pravice, imeli bomo prevrnjene smetnjake in zažgane avtomobile, pa tudi kakšnega bankirja utegnejo pretepsti ali pa mu vsaj razbiti šipe na avtomobilu…

Cilj ne opravičuje sredstev!

Kakor koli namreč obračamo, največji problem in hkrati tudi vzrok aktualnim anomalijam v gospodarskem in finančnem sektorju pri nas so razvpiti, škandalozni in v vseh pogledih problematični vodilni menedžerji podjetij, ki so tako ali drugače povezana z državo in v katerih je prišlo do tajkunskih privatizacij. Njihovi „podvigi“ ne bi bili mogoči brez kolaboracije bankirjev. Državljani so zato nanje upravičeno besni, nesrečna Pahorjeva vlada pa je zaradi njih postavljena v nehvaležni položaj objektivne odgovornosti. Kaj naj naredijo z Marjanom Kramarjem, če se denimo odloči, da ne bo vrnil nagrade, ki mu jo je podelila NLB? Ga bodo na hitro spravili za rešetke?! In zraven, kot je v stilu Vidovitega Milana napovedal ljubljanski župan, tudi Bavčarja? Pa še vse Šrote in kakega Valanta?! Ko se začne termidor, je vsaka revolucija krvava. Ljudstvo, ponižano in razžaljeno, bi bržčas norelo od navdušenja, če bi slovenski tajkuni dobili prostor na Dobu. Toda aretacije brez skrbno pripravljene obtožnice oziroma brez zadostnih dokazov bi se utegnile podobno izjaloviti kot v tista primeru gradbenega faraona Zidarja.

Kršitev procesnih pravil in vnaprejšnji medijski linč bi namreč dokončno odpravila pravno državo in nas potegnila v vrtinec izrednih razmer, kjer cilj posvečuje vsa sredstva. Ravno to utegne biti v prihajajočih mesecih, ko se bosta gospodarska in socialna brezizhodnost precejšnjega dela državljanov še poglabljali, tudi najbolj nevarna skušnjava sleherne vlade. Na populistični in ne-pravni način reševati družbene anomalije je podobno poti v pekel. Prav zato sta za neutrjeno demokracijo, kakršna je naša, ključnega pomena večja avtonomija in predvsem avtoriteta sodne veje oblasti. Če so, kot vse kaže, menedžerji in bankirji na najboljši poti, da delijo usodo odvetnikov in novinarjev, torej dveh, po mnenju ljudstva zavržnih poklicev, potem bi bilo za občutek vsaj približne pravne varnosti nujno tudi to, da se ugled sodnih in pravosodnih institucij zviša, kajti v nasprotnem bomo še naprej državljani dekadentne in propadajoče države.

Še nikoli v svojih 33. letih življenja se v tej državi nisem počutil tako negotovo.

Ob pogledu na zdaj že zaprto trgovino SOS v Ljubljani, kjer so na vedno napol praznih policah ostale le škatlice zobne paste “colgate”, me je prešinil sodobni cinizem pogoltnih slovenskih trgovskih družb: “jejte zobno pasto, če vam Rdeči križ in Karitas ne podarita starih žemelj”. Zgodba o edini SOS trgovini v državi, ki je v borih dveh tednih delovanja prikazala vso bedo slovenske socialne in družbene solidarnosti, je zgodba o napol praznih policah, saj trgovske družbe sadje in kruh raje zmečejo svinjam, kot pa da bi jih podarili takšni trgovini.

Pred dnevi sem nekje ujel podatek, da kar 100,000 (sto tisoč!) ljudi v Sloveniji potrebuje brezplačno hrano, saj nimajo denarja niti za kruh. To je desetina aktivnega prebivalstva! Vlada bo od evropske komisije izprosila 800 ton hrane iz rezerv, ki jih bo namenila brezplačnemu razdeljevanju lačnemu ljudstvu.

Medtem ko se vlada z očitno precej nekompetentnim ministrom za delo, družino in socialne zadeve sooča s sindromom lačne Afrike - še enkrat: Slovenija je zaprosila EU za pomoč v hrani, s katero bo nahranila sto tisoč lačnih prebivalcev!!!! - in se kot domine podirajo tajkunski imperiji, ustvarjeni z bančnimi krediti, so zaradi neplačanih računov mesno-predelovalni industriji Pomurka (ki je v lasti propadlega podjetja MIP) enostavno odklopili elektriko, čeprav imajo v hladilnicah menda okoli 90 ton mesa.

Sto tisoč ljudi dnevno nima denarja za hrano in potrebuje pomoč, medtem pa lahko teh 90 ton mesa zgnije, ker so Pomurki odklopili elektriko???!!!! So to sanje, je to morda nočna mora?! Ali pač resničnost, sredi katere smo padli v nekem trenutku?!

Še vedno sem zbegan, kajti Slovenija se spreminja v revno, obubožano državo, kjer je nekaj mafijskih družin preskrbljenih za več generacij naprej, medtem ko uboga raja lahko žre zobno pasto in gleda, kako se usmrajajo tone mesa. Še bolj uboga je vlada, ki nima pojma, kako ukrepati in s čem potešiti lakoto vedno večjega odstotka prebivalstva.

Zdi se mi, da bo znova tako, kot je bilo vedno: senat bo zasedal, Rim pa gorel. Politika bo bebljala o nekakšni družbeni solidarnosti, tajkunska golazen se bo vsemu skupaj krohotala, saj uživa status nedotakljivih. Veselih obrazov bodo tudi posredniki in lobisti, kajti četrt milijarde evrov bo kljub vsemu šlo za največji gnus vseh časov - nakup oklepnikov “patria”.

“Nemo propheta in patria (sua)”. To je veljalo nekoč.

Danes je vprašanje, kje je ta domovina oziroma kaj sploh še je ostalo od nje.

Če mene vprašate, sem že dolgo apatrid. Brezdomovinec, po slovensko.