Evropske vlade so upravičeno vse bolj živčne. Gospodarstva so v recesiji ali tonejo v depresijo. Celo najbolj optimistične napovedi so zdaj videti črnoglede: kriza bo dno dosegla čez pol leta, se umirila čez leto…  Morda bo, morda pa tudi ne, to je skoraj nemogoče napovedovati. Pravo okrevanje lahko traja tudi desetletje. Kaj vse se lahko zgodi v tem času, je prav tako vprašanje za ciganko vedeževalko.

Evropska unija za razliko od Združenih držav ne premore ideje, kaj šele voditelja, ki bi povezovala. Američanom se je „zgodil“ Barack Obama, za katerega sicer nihče ne ve, v čem je (bo) boljši od svojih predhodnikov, toda že ta silna pričakovanja in navdušenje delujejo pozitivno na kolektivni duh Združenih držav. Evropi se namesto Obame, ki združuje zdesetkano nacijo, lahko zgodijo le nacionalistični voditelji, ki bodo – v kolikor bodo ambicije glede premagovanja recesije šle predaleč – kvečjemu razbili skupne ideale, enotni trg in štiri opevane svobode.

Moskvič in psihiatrija

„Še precej slabše bo, preden bo kaj boljše“, je stavek, ki ga enemu od vojakov v bitki na Pacifiku položi v usta James Jones v svojem protivojnem romanu The Thin Red Line. Prav ta fraza je idealna za opis trenutnih razmer, ki vladajo v svetu, Evropski uniji in Sloveniji, kjer nam je bila kriza doslej na nek način prihranjena. Še konec lanskega leta so na vladnem uradu za makroekonomske analize in razvoj upali, da bo letošnja gospodarska rast pozitivna. Na začetku tega leta so jo korigirali na okoli nič. Danes je jasno, da bo minus precejšen.

Evropska unija se približuje 10-odstotoni brezposelnosti, na ulicah protestirajo milijoni delavcev, ki se bojijo, da jih čaka podobna usoda. V takšnih razmerah, ko je pozornost bruseljske evrokracije ter voditeljev velikih članic usmerjena izključno v iskanje recepta za lajšanje globalne recesije, ki že načenja osnovna načela gospodarskega liberalizma v Uniji, je mejni spor med alpskimi in jadranskimi Liliputanci vsak dan bolj obskuren. Toda za politični eliti, ki vladata v obeh državicah, to ne velja, saj je zunanji sovrag idealna priložnost za manipulacijo z nezadovoljnimi ljudskimi množicami.

Vladni strategi bi ravnali politično oportuno, če bi vedno bolj občutne posledice evropske recesije doma poskušali prekriti z preprogo mejnih,  zgodovinskih ali postzgodovinskih travm. In če so mediji dokaj vodljivi in praviloma sledijo miselnim zasukom velikih komunikatorjev, ki sedijo v dveh ali treh agencijah za nadzor javnega mnenja, potemtakem je v določeni meri moč obvladovati tudi volilno telo.

Slovenski volivci so nasploh precej lahko vodljivi, saj niti v kriznih časih ne zmorejo vzpostaviti kritične distance od nekaterih najbolj perverznih zamislih lokalnih oblastnikov, ki v maniri srednjeveških vazalov izsiljujejo šibkega vladarja v prestolnici. Mariborski župan je mojster pri tem. „Mi bomo projekt speljali“, je mirno zatrdil ta Kangler in nas pustil odprtih ust, kajti 150 milijonov eurov, kolikor naj bi nas stale študentske olimpijske igre pod Pohorjem, je zanj mačji kašelj.

Kangler ne more biti nič drugega kot genij. Morda še večji od bohinjskega župana, ki nam je v tovarišiji z nekaj gorenjskimi župani obljubljal zimske olimpijske igre! Če samo pomislim na napol podrte planiške skakalnice in zastarelo infrastrukturo naših smučarskih centrov, če se spomnim razdrapane ceste, ki se vije na Pokljuko kot prizorišče nordijskih disciplin, me ob tej zamisli popade silovit smeh. In če se mi zatem pred očmi naslikajo razpadajoči blejski hoteli s svojimi muzejskimi gostinskimi delavci (njihov vonj, ki je nekje med svežimi kremšnitami, prežganim oljem in znojem, je zame podobno nepozaben kot za Prousta magdalenice v skodelci čaja), če se spomim na ves socializem in sindikalni turizem, ki sta še ostala zajedena v nekoč zdravi Gorenjski, mi nenadoma ni več do smeha. Pač pa se mi zdi, da si nosilec ideje o zimski olimpijadi zasluži obravnavo v eni izmed specializiranih institucij, ki se ukvarjajo s pomočjo ljudem v stiski.

Morda sem krivičen do koga; morda ti ljudje dejansko mislijo, da je Slovenija ena najbogatejših držav v Evropi in si lahko recesiji navzlic privošči ves ta cirkus!? Mogoče tudi tretjina Slovencev, ki se v življenju še niso privlekli do Celovca ali Trsta, kaj šele Monakovega ali Milana, verjeme, da živi v bogati državi. Možno je vse. Ko sem pred leti v eni kolumni napisal, da je Ljubljana nastala tam, kjer se je nekoč mariborčanom na pol poti na slovensko obalo pokvaril moskvič, me je najbolj šokiralo to, da me je nekaj ljudi razburjeno spraševalo, zakaj se delam norca iz moskvičev!?!

Kanglerjev mavzolej

V zgodbi o študentskih olimpijskih igrah, ki bodo stale vsaj 150 milijonov eurov, je ob ekonomskem očitno še nek drug, lokalpatriotski oziroma metafizični interes. Gre za vsem dobro znano pravljico o zapostavljeni Pepelki izpod Pohorja, ki je leta in leta čakala na princa na belem konju. Pa je prišel mož z oranžno kravato. Ko je zmanjkalo obljub, se je našla ideja o Evropski prestolnici kulture. In ko se je že zdelo, da bo za župana, ki bi rad prekosil ljubljanskega kolega, končno nastopil čas trdega dela, je padla ideja o univerzijadi 2013. Mestni veljaki so jo ob podpori okoliških vaških starešin prepoznali kot veliko poslovno priložnost. Saj bi bilo bolj pošteno, če bi izkoriščevalsko vlado iz Ljubljane zaprosili za 150 milijonov eurov nepovratnih sredstev, a kaj ko so igre ob zadostni količini kruha vedno recept za uspeh. Še iz časov antičnega Rima je znano, da načelo „kruha in iger“ deluje v vseh sistemih, vseh razmerah in predvsem vedno pomirjujoče vpliva na plebs, ki mirno sedi in gleda v areno, namesto da bi s sindikati divjal po ulicah in zahteval več delavskih pravic. Dodajte še malo janževca, pa bo vse ležalo.

Univerzijada ima kajpak tudi povsem osebno, intimno noto. Kangler bi si z njo rad postavil mavzolej. V svetu ni veliko osebnosti, ki se lahko pohvalijo z njim. Tisti Mariborčani, ki jih je duh univerzijade že prevzel, kot v transu pritrjujejo županu, češ 150 milijonov pa res ni noben problem. Če je to res, potem bi bil skrajni čas, da se Štajerska odcepi in postane slovenska Švica, kajti medtem ko je večini Slovenije jasno, da si v tem trenutku univerzijade ne moremo privoščiti, saj nam na vseh področjih primanjkuje denarja, na Štajerskem živijo takšni veseljaki, ki samozavestno trdijo, da 150 milijonov ni nikakršen problem. Srečno, pubeci!

Ali je Pahor v letalu?

Mi smo ena ekipa, en team, vsi delamo za isti cilj, naša posadka bo obvladala letalo tudi v časih turbulenc… itd. itd. Vse to so priljubljene in nekolikanj obrabljene fraze politikov. Predsednik vlade je tisti, ki naj bi imel vseskozi popoln nadzor nad svojo ekipo in naj bi bil nekakšen pilot, ki nas bo varno pripeljal na cilj. Kje je ta cilj, nam sicer nikoli ne povedo povsem natančno ali vsaj določljivo, ampak sklepati je, da so to naslednje volitve, po katerih nam bo še bolje, kot je bilo prej. In tako naprej. Do onemoglosti.

Na te epske primerjave z letalom in pilotom sem se spomnil v zadnjih dneh, ko sem spričo pljučnice prikovan na domačo zofo bolj redno in poglobljeno kot običajno strmel v ekran. Začelo se je sicer že z nenavadno zgodbo Dimitrija Rupla (za ta človeški fenomen niti ob njegovi smrti ne bomo vedeli, ali je zares umrl ali pa se zgolj pretvarja, da je mrtev) in premierjevim čudnim obnašanjem, nadaljevalo s kadrovanjem gospodarskega ministra Lahovnika in doseglo vrhunec ob imenovanju novega šefa Slovenskih železnic.

Javnost je zmedena, saj ob besedi „vladna kadrovska politika“ ne ve, kaj naj si misli. Dejanja namreč predstavljajo nekaj povsem drugega od tistega, kar je lani govoril predsednik vlade, ko še ni bil predsednik vlade. Je možno, da je to vseeno resno mislil, pa mu zdaj tega ne dovolijo izvajati? Kaj pa če Pahor sploh ni več premier in vlado vodi kak Golobič ali celo nekdo tretji, iz ozadja?! Preprosti volilec je zmeden, zbegan. Spominja se puhlic o vladni ekipi, pilotu in letalu, zato se je v njem naselil strah pred letenjem.

Do zadreg in kršitev lastnih pravil seveda ne bi prihajalo, če bi se obdobje državnega socializma že končalo in bi se država umaknila iz gospodarstva. A se ni in se očitno še ne namerava, zato smo in bomo obsojeni poslušati jokanje enkrat z leve, drugič z desne o tem, kako politično, nestrokovno, ideološko in sploh grdo se vede trenutna oblast. Celo cunami smo dobili, le da ni zalil Obale in Popoviča, pač pa je odplaknil večje število prejšnjih kadrov. Ko gre za vladno kadrovanje, se vedno dogaja eno in isto: prejšnji se odplaknejo, da bi njihov položaj lahko zasedli novi, aktualni. Oblast in wc školjka sta si lahko zelo blizu.

Že skoraj dvajset let poslušamo indoletna prepričevanja, da bo naslednja vlada enkrat za vselej končala s to prakso in da bo cunamijev konec. Dajte no, to so vendar pravljice za otroke! Kdor ve, kako delujejo normalna evropska gospodarstva, temu ne bo nikoli verjel. Dokler bo imela oblastna nomenklatura možnost posegati v (državno!) gospodarstvo, bo to počela brez trohice slabe vesti. Tega ji enostavno ne more nihče preprečiti niti zameriti. Od vlade zahtevati, naj ne nastavlja svojih ljudi na ključna mesta v podjetjih, ki so v državni lasti, je nekako tako, kot da bi od piromana zahtevali, naj neha metati vžigalice v senik…

Vsa začudenja zaradi „nepričakovanih“ potez Pahorjeve vlade so zato, milo rečeno, naivna. Ne vem sicer, kaj so ljudje pričakovali od te vlade, toda očitno so bili spet tako naivni, da so nekaj pričakovali.

Kaj pa naj človek danes sploh še pričakuje od vlade? Edinole davke. Še pogreb je treba plačati.