Že dolgo trdim, da je oddaja Trenja edini kakovostni produkt komercialne televizije. Včeraj pa so bila takorekoč antologijska, saj so dala rentgensko sliko metastaze slovenske tranzicije, se pravi razvpitih menedžerskih odkupov lastniških deležev podjetij, v katerih je prisoten tudi javni kapital.

Po nedavnem šokantnem razkritju rudnika okostnjakov pri Laškem se je zdaj pred očmi javnosti odvila še ena drama – razkroj Istrabenza in tistega ribiča, ki je postal velika riba.

Ker gre za dogodek, kakršnega v relativno zaprtem in neprevetrenem slovenskem gospodarstvu še ni bilo, in ker je v ozadju finančnega zloma holdinga skoraj milijardni dolg, je v teh dneh vsekakor zanimivo poslušati ključne igralce. Ob pozornem spremljanju njihovih reakcij se je namreč znova potrdila prislovična značajska lastnost Slovencev, ki velja tudi za gospodarske in finančne oligarhe.

Da je zdaj glavni „bad guy“ Igor Bavčar, je jasno. In seveda tudi logično; ta zakonitost velja tako za trop hijen, ki družno naskočijo hirajočo žival, kot drži za Istrabenz, kjer so nadzorniki in kreditodajalci nekaj let mirno podpirali Bavčarjeve ambicije, danes pa se v en glas pridušajo, da v bistvu sploh niso nič vedeli, da so bile vse ključne odločitve sprejete mimo njih in tako naprej. Kriv ni nihče, saj je dovolj, če je bo kazen odnesla Bavčarja. Pa vse skupaj sploh ni tako preprosto!

Vzemimo, denimo, starega Kosmino; dolgoletni obalni gospodarstvenik, javni delavec in sotrudnik Kučanovega Foruma 21 je vseskozi molče prenašal poslovne odločitve uprave. Šele ko mu je Bavčar, ki so mu v grlo tekli Niagarski slapovi, pred nosom prodal koprsko marino, ki je vseskozi veljala za napol zasebno marino jadralske rodbine Kosmina, so ga oblile solze in je urno odstopil. Zdaj prijazni stari nono nič ne ve. Vse je šlo mimo njega, zatrjuje. V zraku je simbolna obtožba Bavčarja kot tistega napačno izbranega, izneverjenega posinovljenca, ki je izdal družino. Sliši se skoraj tako, kot bi brali Maria Puza.

Kot svinje z mehom!

Antologija grozečega zloma Istrabenza sega v čas preloma tisočetja, ko smo poslušali orkestrirano, izvrstno pripravljeno in s histerično retoriko usmerjano „razpravo“ o nacionalnem interesu, s katerim so stari prdci (naj bo to moj neskromni doprinos k poslovenjenju izraza „old boys“) večkrat uspešno diskreditirali in blokirali prihod zdravega, konkurenčnega tujega kapitala. Celo na medijskem področju so poskušali za vsako ceno preprečiti vstop tujim lastnikom (nenazadnje je bila takšne nepoštene obravnave deležna tudi naša delniška družba, t.j. Styria Medien!). V ozadju te mojsterske manipulacija je bila zaključna stopnja tranzicije – privatizacija najuspešnejših slovenskih podjetij, ki so (bila) vsaj delno v državni lasti, njihov vodilni menedžment pa je ob tovarišijski pomoči (državnih!) bank s krediti financiral ta proces. Za tovrstne transakcije se je udomačil izraz „tajkunski krediti“, Igor Bavčar in Istrabenz pa sta očitno prvi domini, ki sta padli. Dokler ne bo jasno, kdo je storilec in kdo žrtev, bi bilo neupravičeno govoriti, da je Istrabenz „žrtev tajkunskih kreditov“.

K pojasnjevanju odgovornosti za to afero bi lahko vsaj posredno pripomogel zakonodajalec, ki ima vsa pooblastila, da ustanovi preiskovalno komisijo. Celo opozicija, ki je v teh dneh ponosna na svoj zadnji herojski dosežek, je sumljivo tiho. Edina preiskovalna komisija, ki se nam obeta, bo vrtala po domnevnih nepravilnostih, menda celo sumu korupcije pri postopkih urejevanja statusa tako imenovanim izbrisanim.

Mar ni intrigantno, da so si takšno komisijo zamislili ravno v trenutku, ko je za gospodarsko in socialno stabilnost v Sloveniji bistveno pomembnejše vprašanje, zakaj so državne banke še lani (in leta pred tem) nekritično kreditirale bele ovratnike, ki so z maksimalno ugodnimi posojili privatizirali podjetja, katerih direktorji ali vodilni menedžment so bili?! Ob skoraj milijardnem dolgu holdinga Istrabenz, kjer se na strani upnikov pojavlja kar 19 bank, bi bilo na mestu vprašanje, zakaj država kot lastnica bank kreditodajalk ni pokazala nobene vznemirjenosti, kaj šele da bi vlada kot izvršilna veja sankcionirala tiste, ki so se igrali s stotinami milijonov davkoplačevalskih evrov. Moj pokojni dedek bi rekel, da z državo še vedno delajo kot „svinje z mehom“.

Kje je viadukt?

Država se tako vede tudi v primeru družbe za avtoceste (DARS), kjer so bile že ničkolikokrat ugotovljene nepravilnosti (nazadnje se jih je lotilo celo računsko sodišče), pa še nikoli nobenih sankcij. Da je DARS posebna sveta svinja, nam je jasno že leta. Ko govorimo o tem državnem podjetju, mi na misel pride star italijanski vic o dveh „poslovnežih“. Prvi je starejši, uspešen gradbenik, ki živi v razkošni vili z bazenom, teniškim igriščem itn. Recimo mu Silvio. Ko ga obišče mlajši znanec, ki se kot poslovnež šele uveljavlja in staremu piha na dušo, kako zelo uspešen je, mu Silvio skromno odgovori:

„Eh, nič takega… Treba se je znajti. Vidiš tisti viadukt tam? No, v resnici je malo nižji in ožji, kot bi moral biti. Tisto, kar smo tam prihranili, je zdaj tukaj… Preprosto, ne?“

Mladi „poslovnež“, sliši na ime Toni, ki se je komaj začel družiti z velikimi ribami in mu zavezovanje kravate še vedno dela preglavice, se zasmeji, ga potreplja po hrbtu in odide.

Čez dve leti Silvio presenečen dobi povabilo na zabavo k taistemu Toniju in ko se pripelje v bližino njegovega domovanja, osupel ugotovi, da mladi „poslovnež“ živi v palači, ki jo obdajajo vrtovi, v bližini pa je celo umetno jezero in golf igrišče z devetimi luknjami. Ves navdušen se gostitelja takoj loti z vprašanjem, kako za vraga mu je uspelo v zgolj dveh letih narediti takšen posel.

Mladec pa odgovori: „Stari moj, preprosto, čisto preprosto. Samo poslušal sem te.“

„Kako to misliš?!“ se čudi stari tajkun.

„No, ali vidiš tam viadukt?“

„Ne…“

Država gradbenih fenomenov

Koliko milijard državnih evrov je v osemnajstih letih tržne ekonomije že izpuhtelo iz naših denarnic? Čudno, da to nikogar ne zanima. Slovenski državljani so stoični davkoplačevalci. Kot da to ne bi bil njihov denar!?! Morda je ravno zato tako blagohotna tudi država, ki ima s svojim aparatom že vse od leta 1994 možnost skrbnega spremljanja delovanja družbe za avtoceste; v vsem tem času smo poslušali desetine prelomljenih obljub o dokončanju avtocestnega križa (ki še vedno ni dokončan in še nekaj let zagotovo ne bo!), navadili smo se na stalne podražitve, na zamenjane diskete in odpadajoči omet, na pogrezajoče se stebre in bili zgodovinske priče kopici fenomenov, ki bi jih lahko uvrstili v kategorijo znanstvene fantastike. Država – torej mi! – se je zaradi tega križa že tako zadolžila, da bomo avtoceste odplačevali do leta 2050. Niti pomisliti si ne upam, kaj se s to letnico zgodi, če zaradi uvedbe tedenske vinjete (ukinitve polletne in 80-odstotni podražitvi letne!) pri cestninah pride do bistvenih sprememb na prihodkovni strani.

O vsem tem bi lahko javno razpravljali naši vrli in neodvisni zakonodajalci, ki so od leta 1992 ustanavljali preiskovalne komisije kot po tekočem traku. Za vsako traparijo eno. Javnost bi vsekakor zanimalo, kaj je na tem DARS-u tako enkratnega, da imajo njegovi šefi status nedotakljivih. Pred preiskovalno komisijo, ki je v vsaki normalno delujoči parlamentarni demokraciji strah in trepet preiskovancev (in prič!), bi se lahko zglasili vsi znani obrazi, ki so leta in leta krasili male zaslone in na katere smo se spomnili vsakič, ko se je avtocestni križ zaradi obupno počasnih del na posameznih odsekih spremenil v eno veliko parkirišče.

A takšne komisije očitno ne bomo zlepa videli. Poslancu, ki je pred dnevi glasno razmišljal o njej, so politični šefi dali vedeti, da je mnogo lepši z zaprtimi usti in tudi njegova kariera bo boljša. Težko si predstavljam, kako bi jih dobil po glavi nesrečni predstavnik ljudstva, ki bi sklical tiskovno konferenco in javno zahteval, naj se čim prej ustanovi preiskovalna komisija o tajkunskih kreditih, ki so jih nekritično dajale banke v (večinski) državni lasti. Še težje si zamišljam molk, ki bi tisti hip nastal okoli milijonske nagrade zdaj že bivšemu predsedniku uprave NLB Kramarju.

Toda tudi te komisije nam ne bo dano ugledati, saj bi utegnila močno zatresti notranjepolitično prizorišče. Če ste brali roman Roberta Saviana, veste, na kaj mislim. Tudi pri nas je kak Luigi ali Toni nekega sončnega dopoldneva prišel na kapučino k sošolcu, kolegu ali prijatelju bankirju in ga prosil za malce razumevanja pri kreditu. Na lepe modre oči so temnooki tajkuni v pol ure papirologije in po enem kapučinu mirno privatizirali zavidljiv del nacionalnega gospodarstva, medtem ko sta Jože ali Fikreta potrebovala prav toliko ali celo več časa, da sta dobila en navaden potrošniški kredit za hladilnik ali televizor…

Marsikaj lahko kot človek požrem. Toda zelo težko me bo kdo prepričal, da ljudem zaradi teh tajkunskih kreditov enkrat ne bodo popustili živci; še posebej ko se bodo spomnili, da morata Jože ali Fikreta za navadno posojilo v višini tri tisoč eurov obvezno prinesti potrdilo o zadnjih treh plačah!

Ena izmed največjih družbenih negotovosti recesije se namreč skriva v nevarnosti, da se ponižani in razžaljeni, po možnosti pa tudi lačni državljani v nekem trenutku zgrnejo na ulice in nasilno končajo tajkunsko metastazo slovenske tranzicije. Če se le ne bodo prej vdali v usodo in svoj bes cankarjansko utopili v alkoholu …