Menda je nesrečna francoska cesarica Marie Antoinette, soproga še bolj osmoljenega Ludvika XVI. nekoč ob pogledu na prestradano, osiromašeno in zapuščeno pariško rajo izjavila “laissez les manger le (petite) gateau” oziroma “naj jedo potico” (če že nimajo za kruh); stavek je morda docela izmišljen in spada v repertuar novinarskih klišejev, toda ne glede na to je cinizem v njem danes ponovno aktualiziran.

Ob pogledu na zdaj že zaprto trgovino SOS v Ljubljani, kjer so na vedno napol praznih policah ostale le škatlice zobne paste “colgate”, me je prešinil sodobni cinizem pogoltnih slovenskih trgovskih družb: “jejte zobno pasto, če vam Rdeči križ in Karitas ne podarita starih žemelj”. Zgodba o edini SOS trgovini v državi, ki je v borih dveh tednih delovanja prikazala vso bedo slovenske socialne in družbene solidarnosti, je zgodba o napol praznih policah, saj trgovske družbe sadje in kruh raje zmečejo svinjam, kot pa da bi jih podarili takšni trgovini.

Pred dnevi sem nekje ujel podatek, da kar 100,000 (sto tisoč!) ljudi v Sloveniji potrebuje brezplačno hrano, saj nimajo denarja niti za kruh. To je desetina aktivnega prebivalstva! Vlada bo od evropske komisije izprosila 800 ton hrane iz rezerv, ki jih bo namenila brezplačnemu razdeljevanju lačnemu ljudstvu.

Medtem ko se vlada z očitno precej nekompetentnim ministrom za delo, družino in socialne zadeve sooča s sindromom lačne Afrike - še enkrat: Slovenija je zaprosila EU za pomoč v hrani, s katero bo nahranila sto tisoč lačnih prebivalcev!!!! - in se kot domine podirajo tajkunski imperiji, ustvarjeni z bančnimi krediti, so zaradi neplačanih računov mesno-predelovalni industriji Pomurka (ki je v lasti propadlega podjetja MIP) enostavno odklopili elektriko, čeprav imajo v hladilnicah menda okoli 90 ton mesa.

Sto tisoč ljudi dnevno nima denarja za hrano in potrebuje pomoč, medtem pa lahko teh 90 ton mesa zgnije, ker so Pomurki odklopili elektriko???!!!! So to sanje, je to morda nočna mora?! Ali pač resničnost, sredi katere smo padli v nekem trenutku?!

Še vedno sem zbegan, kajti Slovenija se spreminja v revno, obubožano državo, kjer je nekaj mafijskih družin preskrbljenih za več generacij naprej, medtem ko uboga raja lahko žre zobno pasto in gleda, kako se usmrajajo tone mesa. Še bolj uboga je vlada, ki nima pojma, kako ukrepati in s čem potešiti lakoto vedno večjega odstotka prebivalstva.

Zdi se mi, da bo znova tako, kot je bilo vedno: senat bo zasedal, Rim pa gorel. Politika bo bebljala o nekakšni družbeni solidarnosti, tajkunska golazen se bo vsemu skupaj krohotala, saj uživa status nedotakljivih. Veselih obrazov bodo tudi posredniki in lobisti, kajti četrt milijarde evrov bo kljub vsemu šlo za največji gnus vseh časov - nakup oklepnikov “patria”.

“Nemo propheta in patria (sua)”. To je veljalo nekoč.

Danes je vprašanje, kje je ta domovina oziroma kaj sploh še je ostalo od nje.

Če mene vprašate, sem že dolgo apatrid. Brezdomovinec, po slovensko.