Pojma nimam, kakšne svetovalce ima ob sebi aktualni premier. Upam, da boljše kot Janša, za katerega je (bilo) znano, da je edini, ki ga posluša, Janez Janša. To, da je nekdo samemu sebi najboljši svetovalec, se sliši rahlo patetično že v ljubezenskih zadevah, kaj šele v politiki ali vodenju države, kjer je najboljši predsednik tisti, ki se obda z ljudmi, ki so pametnejši od njega.

Kakšna je strategija Boruta Pahorja, ko gre za spopad s krizo, mi ni jasno. Alternativa je še slabša kot v pravljici o narodnoosvobodilnem boju: če se ne bomo spopadli s krizo, se bo kriza spopadla z nami… Po pravici povedano, ljubše bi mi bilo, če bi bila aktualna tovarišija na oblasti v obdobju 2004-2008. Skoraj že začenjam verjeti, da bi morali na zadnjih volitvah zmagati janševci, saj je Janez Janša mednarodno priznan strokovnjak za izredne razmere. In ko gre za izredne razmere, me ob pogledu na sedanjo vlado – zlasti če imam pred očmi ministra Svetlika in njegovo akademsko smehljanje, za katerim se skriva ena velika negotovost – začenja prevzemati neprijeten občutek tesnobe, ki lahko hitro preraste v paniko.

Da ne le mene, pač pa tudi precej mojih sogovornikov dejansko prevzema nekakšno tesnobno nelagodje, opažam šele zadnja dva tedna. Kar je logično. Slovenija vse od leta 1990 ni bila v takšni krizi. Svojevrstna ironija usode je tudi to, da nam nacionalka vsako noč ponavlja 18 let stare televizijske dnevnike, v katerih vidimo – sedanjost. Celo številni obrazi so enaki. Spomladi 1991 kajpak še nismo vedeli, kaj nas čaka. Samostojna država je bil še oddaljeni, utopični otok, v čigar obstoj je verjel kvečjemu pokojni Jože Pučnik. Nekaj mesecev kasneje smo bili v vojni. Kakšen spopad nas čaka leta 2010?

Izredne razmere

Celo navadnim ljudem je jasno, da nekaj ni v redu, če država govori o sprostitivi blagovnih rezerv, pomoči Karitasu in Rdečemu Križu itd. Ob teh konkretnih dokazih skrajno zaostrenih družbeno-gospodarsko-socialnih razmer je vladina pasivnost tako zelo nenavadna, da je za marsikoga že zaskrbljujoča. Vlada je nemočna ali pa se pretvarja, da je. Mile prošnje premierja in zakladnega ministra nekdanjemu predsedniku uprave največje državne banke, naj vendar blagovoli vrniti milijon evrov, niso ravno dokaz Pahorjeve avtoritete. Če bi bil njegov svetovalec, bi mu prišepnil, naj malce posnema Baracka Obamo.

Težko je sprejeti tudi skrivalnice Istrabenzovega nadzornega sveta, ki očitno ni povsem svoboden v svojih odločitvah. Še bolj neverjeten se zdi molk vlade v primeru 90 ton Pomurkinega mesa, ki je zaradi arogantnega obnašanja uprave Abanke v glavnem propadlo. Na koncu so uspeli „rešiti“ le desetino mesa. In medtem ko so lastniki Pomurke in Mipa kot pravi volkovi modro poniknili (da ne bi slučajno komu padlo na pamet, da bi jih osebno povezal s propadom dveh firm), so nekdanji delavci Pomurke v svoje fičkote in stoenke nalagali kose mesa.

Ob pogledu na to prekmursko mizerijo, na kose mesa, ki so jih tik pred Veliko nočjo metali brezposelnim nesrečnikom, me je nenadoma prešinilo dvoje: najprej, da sem vesel, ker nisem komitent tako arogantne banke in, drugič, da ima to dejanje simbolni, skorajda svetopisemski pomen. Ko je Jezus iz templja pregnal prekupčevalce in sumljive bankirje, jih je posredno ozmerjal z razbojniki. Hkrati pa je jasno, da so tudi za trenutno krizo v največji meri krivi ravno bankirji, ki jih je pohlep po denarju in dobičku pripeljal v položaj, ko so se spričo finančnih mahinacij in špekulacij spremenili v nekakšne tatove. Posledica aktualne krize torej sovpada z Jezusovimi časi; bankirji so vsak dan bolj osovraženi.

Zmagovalci na tekmovanju najbolj osovraženih pa so kajpak tajkuni. Vse od sprejetja prvega zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij v nekdanji družbeni lasti pred skoraj dvema desetletjema so marljivo kradli oziroma spretno izkoriščali luknjasto zakonodajo za osebno bogatenje. Toda šele pred kratkim so dokončno odvrgli maske in se pokazali v svoji pravi podobi – kot ljudje brez slehernih načel in moralnih vrednot. Začelo in končalo se je z Elanom, v katerem je izginilo stotine milijonov evrov in kjer so nedavno znova dokazali, da so svetovalne pogodbe posebna zvrst sodobne tajkunske umetnosti.

Tajkunski delirij

Če so se vodilni menedžerji, vmešani v umazane privatizacije, še pred meseci vsaj pretvarjali, da jim ni vseeno za usode tako imenovanih malih ljudi, so zdaj, ko so Slovenijo dosegli prvi plimni valovi recesije v Evropi, zapadli v nekakšen predrevolucionarni delirij, značilen za aristokracijo in visoko družbo v 18. in 19. stoletju; ko je namreč ta ugotovila, da med ljudstvom vre in bo vsak čas prišlo do prevrata, jih je prevzel občutek popolne dekadence in nihilizma. Še bolj so se opijali in predajali najrazličnejšim užitkom in strastem, saj jim je bilo jasno, da bo vsega tega kmalu konec. Podobno bi lahko rekli za slovenske nouveaux riches, tajkune po domače: dajejo si duška in tega niti ne skrivajo več. Avstrijski kolega me vedno zbada, češ da je v Ljubljani vsaj toliko porsche cayennov kot v Čečeniji. Ker točno ve, o čem govori, nas pač ne primerja z Monacom, kjer je takšen avto relativno nevpadljiv. Cayenne v Ljubljani pa je podoben fenomen kot v Groznem, prestolnici Čečenije: sinonim za (vojno) dobičkarstvo, mamila, preprodajo avtomobilov in različne oblike utaj davkov. Kriminal, skratka.

Seveda bi bilo deplasirano trditi, da so šle stvari pri nas predaleč, da bo ljudem vsak trenutek prekipelo in da je pred vrati revolucija. Tega glede revolucije ne vemo. Skoraj zagotovo pa so šle tajkunske zgodbe predaleč in drži tudi to, da je tolaranca navadnih, neprivilegiranih davkoplačevalcev vedno manjša. Ko so pred dnevi na Koroškem zakrinkani neznanci pretepli predsednika uprave Gorenja Franja Bobinca, sem podzavestno vzkliknil „se je že začelo!“.

Prav zaradi naraščajočih družbenih napetosti, ki so posledica nesprejemljivih dogajanj v sferi (državnega) gospodarstva, sem prepričan, da so socialni nemiri nekaj neizbežnega. Ob obotavljivem predsedniku vlade in nekompetentnem ministru, zadolženim za večji del socialnih transferjev, bo pot do splošne stavke, javnih protestov ali celo nemirov precej kratka. Hkrati bo tlakovana z najboljšimi nameni sindikalistov, ki so po dvajsetih letih kapitalizma končno dojeli, da je socializma konec in da od levičarske vlade nimajo koristi, saj od nje ne bodo dobili nič.

Za marsikaterega salonskega levičarja je to hud udarec, saj je po dolgih letih mentalnega mirovanja in življenja v nekakšni vati končno stopil pod kap prihajajočih družbenih gibanj. Morda bo zanj globalna recesija dogodek, saj se bo končno spet bil pristni boj za socialne pravice, imeli bomo prevrnjene smetnjake in zažgane avtomobile, pa tudi kakšnega bankirja utegnejo pretepsti ali pa mu vsaj razbiti šipe na avtomobilu…

Cilj ne opravičuje sredstev!

Kakor koli namreč obračamo, največji problem in hkrati tudi vzrok aktualnim anomalijam v gospodarskem in finančnem sektorju pri nas so razvpiti, škandalozni in v vseh pogledih problematični vodilni menedžerji podjetij, ki so tako ali drugače povezana z državo in v katerih je prišlo do tajkunskih privatizacij. Njihovi „podvigi“ ne bi bili mogoči brez kolaboracije bankirjev. Državljani so zato nanje upravičeno besni, nesrečna Pahorjeva vlada pa je zaradi njih postavljena v nehvaležni položaj objektivne odgovornosti. Kaj naj naredijo z Marjanom Kramarjem, če se denimo odloči, da ne bo vrnil nagrade, ki mu jo je podelila NLB? Ga bodo na hitro spravili za rešetke?! In zraven, kot je v stilu Vidovitega Milana napovedal ljubljanski župan, tudi Bavčarja? Pa še vse Šrote in kakega Valanta?! Ko se začne termidor, je vsaka revolucija krvava. Ljudstvo, ponižano in razžaljeno, bi bržčas norelo od navdušenja, če bi slovenski tajkuni dobili prostor na Dobu. Toda aretacije brez skrbno pripravljene obtožnice oziroma brez zadostnih dokazov bi se utegnile podobno izjaloviti kot v tista primeru gradbenega faraona Zidarja.

Kršitev procesnih pravil in vnaprejšnji medijski linč bi namreč dokončno odpravila pravno državo in nas potegnila v vrtinec izrednih razmer, kjer cilj posvečuje vsa sredstva. Ravno to utegne biti v prihajajočih mesecih, ko se bosta gospodarska in socialna brezizhodnost precejšnjega dela državljanov še poglabljali, tudi najbolj nevarna skušnjava sleherne vlade. Na populistični in ne-pravni način reševati družbene anomalije je podobno poti v pekel. Prav zato sta za neutrjeno demokracijo, kakršna je naša, ključnega pomena večja avtonomija in predvsem avtoriteta sodne veje oblasti. Če so, kot vse kaže, menedžerji in bankirji na najboljši poti, da delijo usodo odvetnikov in novinarjev, torej dveh, po mnenju ljudstva zavržnih poklicev, potem bi bilo za občutek vsaj približne pravne varnosti nujno tudi to, da se ugled sodnih in pravosodnih institucij zviša, kajti v nasprotnem bomo še naprej državljani dekadentne in propadajoče države.

Še nikoli v svojih 33. letih življenja se v tej državi nisem počutil tako negotovo.