Menda je borzne analitike včeraj najbolj skrbelo to, da bi medved, ki je lomastil po ljubljanskem Rožniku, prihlačal na najbližji nekdanji Istrabenzov bencinski servis (danes OMV) in tam, preoblečen v Igorja Bavčarja, grozil naključnim bankirjem. Znano je, da se ta vrsta homo sapiensa nadpovprečno zadržuje na bencinskih črpalkah, saj so tudi njihovi urbani terenci pogoltne nravi in porabijo ogromne količine goriva.

Vseeno pa si je treba priznati, da bi bila takšna maškarada – v Bavčarja preoblečen medved – le preveč netipična za naše medvede. Ti namreč ne slovijo po svoji duhovitosti.

Če boste torej v prihodnjih dneh na bencinski črpalki, poslovalnici NLB ali v Mercatorjevem centru videli kako posebej izstopajočo mrcino, ki bo poskušala oponašati Bavčarja, ji nikar ne nasedajte. Skoraj zagotovo se bo za grimaso skrival ksiht avtohtonega slovenskega rjavega medveda, ki so ga krute razmere pripeljale tako daleč, da mora javno izkazovati svojo neznansko duševno stisko. A ostanite solidarni, igrajte nevedneža in mu diskretno stisnite kak kovanec v šapo: „Nà, Bavčar, tu ‘maš 50 centov.“

Ni lahko biti medved

Ne smemo se slepiti, da številna medvedja populacija ne občuti recesije in z njo povezane tesnobe, zaskrbljenosti ali celo obupa. Včerajšnji incident na Rožniku je le vrh ledene gore, saj so medvedi precej introvertirana, molčeča bitja, ki nerada javno govorijo o svojih tegobah. Poleg tega se zavedajo, da živijo v državi, ki jih je pred leti mačehovsko izvažala v Pirineje, kot da bi šlo za izvozno blago, ne pa za naše pristne in avtohtone sonarodnjake!

Ni lahko biti danes medved v Sloveniji… Mediji te „povohajo“ samo takrat, ko postopaš v bližini živalskega vrta in s tem namiguješ na svoje naslednje korake. Streljaj stran je namreč Vila Podrožnik, ki bi nekoč lahko postala predsedniška rezidenca. Mevedom bo to bržčas ustrezalo, saj bodo lahko renčali predsedniku Türku in prvi dami takorekoč skozi okna spalnice. Dva streljaja stran od živalskega vrta pa je tako ali tako vladna palača, kjer že tradicionalno domuje posebna vrsta vretenčarjev z modificirano hrbtenico.

O letečih slonih …

Včerajšnji prihod medveda v Ljubljano nas je simbolno pripeljal do točke, kjer se meja med realnostjo in navidezno resničnostjo že tako zabriše, da niso izključeni niti leteči sloni. V ljubljanskem živalskem vrtu, kjer se je medved ustavil le toliko, da je zgrožen ugotovil, da njegovi sodrugi na drugi strani visoke ograje živijo v matrici, da so svobodni, imajo namreč tudi kakega slona. Toda slona še nihče ni videl leteti. Znanstveniki to možnost odločno zavračajo, zato je razumljivo, da je lani med njihovimi vrstami završalo, ko je Janez Janša, amaterski zoolog, ob prostem času pa tudi politik, kategorično zatrdil, da tudi sloni lahko letijo. Če Janševo tezo nekolikanj nekritično pretresemo in jo postavimo v kontekst današnje nemogoče gospodarske situacije, pridemo dejansko do spoznanja, da danes ni več nič nemogoče. In če ni nič nemogoče, je vse mogoče. Tudi to, da se utegnejo nekateri najbolj osovraženi liki tranzicije nekega dne znajti za zapahi. Pa ne živalskega vrta. In, kajpak, mogoče je tudi to, da bodo sloni takrat poleteli v nebo. Če bo popustila gravitacija, bomo šli vsi v nebesa. Celo večji del Stanovnikove Zveze borcev in občudovalcev narodno-osvobodilnega masakra… oprostite, boja.

Toda medved, ki je se je včeraj mudil na širšem področju Rožnika, se s problemi letenja v slovenskem mikrokozmosu ni kaj prida ukvarjal. Znano je, da se slovenski medvedi ne obremenjujejo z medijskimi konstrukti in tranzicijskimi anomalijami. Doslej so živeli svoje izolirano, miroljubno življenje in se – podobno kot rimokatolišla cerkev, kajne?! – v družbeno dogajanje niso vmeševali. Pod sloganom „svoji na svojem“ so pravzaprav predstavljali duhovno nasledstvo partizanskega gibanja, zato nekateri teoretiki družbenih gibanj trdijo, da so medvedi poleg Semoličevih vladnih sindikatov v bistvu še zadnja preživela komunistična skupnost.

… in drugih fenomenih

Prav zato se nam zastavlja pomembno vprašanje: zakaj neki se je en navaden medved odločil, da poseže v dolgoletno miroljubno koeksistenco s Slovenci? In zakaj se je sprva zadrževal ravno v trikotniku Cankarjev vrh – Rožnik – park Tivoli?! Po tehtnem razmisleku, upoštevaje geografske, zgodovinske, družbenopolitične in kajpak tudi vse makroekonomske kazalce, smo prišli do naslednje rekonstrukcije:

Kot smo že ugotovili, se je namenil proti vladni palači. Da se je to dogajalo ravno v četrtek, nikakor ni naključje. Medved je vedel, da so takrat tam seje vlade, ki zadnje mesece trajalo skoraj ves dan, zato je večji del dneva poskušal priti do premierja in mu na štiri oči razložiti veliko socialno stisko, ki pesti medvedjo populacijo na Slovenskem. Dejstva so neizprosna: zaradi balkanske krize se je število medvedov v zadnjih dveh desetletjih dramatično povečalo. Med priseljenci in staroselci je že večkrat prišlo do manjših konfliktov, ki pa so se doslej reševali z uporabo ad hoc arbitraže. Dokler je bilo dovolj hrane in lovišč za vse, je bila ta učinkovita. Toda svetovna gospodarska in finančna kriza je naredila svoje; običajna medvedja družina se danes ne more več normalno preživeti, SOS trgovine nimajo, Rdeči Križ in Karitas pa jim bojda iz načelnih razlogov nočeta pomagati itd. Da o počitnicah na Hrvaškem sploh ne govorimo, saj so za normalno družino vedno bližje znanstveni fantastiki.

Razočaran, ker je vlada namesto dialoga nanj poslala posebno intervencijsko skupino z uspavalnimi naboji, se je medved po nekaj urah obrnil proti Polhograjskim dolomitom. Rekonstrukcija njegovega gibanja bi pokazala silno neodločenost; nekaj časa ga je neslo levo, nekaj časa desno. Potem se je nenadoma zavedel, da so v teh hribih nekoč podpisali Dolomitsko izjavo in v trenutku obstal. Potrt ob dejstvu, da se zgodovina na nek način ponavlja, se je medved obrnil nazaj proti Rožniku, točneje proti gostilni Pod Rožnikom. Z vso odgovornostjo trdimo, da ga je tja pripeljala želja po alkoholu. A kot bi dejali v jeziku slovenske nogometne reprezentance – „tistu večer ni bio njegov dan“. Posebna intervencijska skupina ga je ustrelila z uspavalnim nabojem in ga po doslej znanih podatkih prepeljala neznano kam.

Namesto epiloga

Upajmo, da ga ne bodo ubili. Menda tega od leta 1945 ne počnejo več. Vseeno pa previdnost ni odveč. Kot v vsaki drugi basni je tudi v tej majhna poanta: če ste medved ali se samo tako pišete, v vsakem primeru pa ste slovenski državljan, potem se vam splača razmisliti, kje in kako boste protestirali proti aktualnim družbenim anomalijam, brezposelnosti, gospodarski krizi itn.

Na koncu se vam namreč lahko zgodi, da vas bodo uspavali. Morda ne tako brutalno in neposredno kot medveda, temveč na veliko bolj sofisticiran, eleganten način. Na medijski način, denimo.

Na koncu smo namreč oboji približno enako neškodljivi – z volilno pravico ali brez.