Včeraj je bila sreda, 22. aprila in v britanskem parlamentu, kjer poslanci še niso postali vladni delegati, je opozicija neusmiljeno udrihala po zakladnemu ministru. „Kancler Alistair Darling“, so bentili konzervativci in liberalni demokrati, „ vaš vladni predlog proračuna za letošnje leto je naravnost škandalozen!“ In obraz zakladnika je postal kamnit, so komentirali komentatorji.

Kraljstvo je v najhujši krizi po letu 1940, letošnja gospodarska rast bo vsaj 4 odstotke v minusu in javni dolg utegne do konca leta znašati že 12,4 % BDP-ja. Po dvanajstih letih na oblasti so laburisti izčrpani in naveličani, vendar se s stisnjenimi zobmi spopadajo z recesijo, ki razen Severni Koreji bržčas ne bo prizanesla nikomur na tem planetu. Brownova vlada je konzervativce razbesnila tudi z napovedjo nove, 50 % obdavčitve letnih prihodkov, ki bodo presegali 150 tisoč funtov. To sicer deluje socialno všečno, toda na drugi strani bodo zvišali trošarine na alkohol in tobak, kar bo udarilo po nižjih slojih, za katere je „pub“ še vedno pribežališče pred tečno ženo ali dolgočasnim možem.

Darlinga so si privoščili tudi mediji, ki niso pozabili njegovih lanskoletnih obljub o gospodarski rasti, o kateri kajpak ni ne duha ne sluha. Težko si predstavljam, kaj bi se dragemu zakladniku zgodilo, če bi lani v stilu svojega slovenskega kolega zagotavljal, da se bo v času njegovega ministrovanja najnižja neto plača zvišala za približno 100 odstotkov. Bolj radikalni konzervativci bi mu bržčas postavili diagonozo tako imenovanega Križaničevega sindroma, rumeni mediji pa bi ga hitro razglasili za duševno motenega.

Na vzhodu nič novega

Na drugi strani železne zavese, o katere rojstvu je pred več kot šestdesetimi leti prav tako govoril nek britanski politik, so včeraj praznovali rojstvo Vladimirja Iljiča Uljanova, znanega tudi pod vzdevkom Lenin. V jeziku današnje geopolitike bi lahko dejali, da je šlo za terorista, ki je spretno izkoristil recesijo v carski Rusiji, spravil delavstvo na ulice, oborožil proletariat in izpeljal najbolj krvav in dolgoročen prevrat v človeški zgodovini. Njegovi učenci so ga še prekosili; povzročili so kup revolucij, svetovno vojno in smrt 100 milijonov ljudi. Ker so bili kljub vsemu tudi veliki populisti in demagogi, spretni manipulanti in zlasti patološki obsedenci s kultom osebnosti, so si jih ljudje zapomnili. Stare generacije, katerih prestrašeni in lačni možgani so bili desetletja predmet termične obdelave, so Leninove idejne potomce ohranile v dobrem spominu. Zlasti v deželah nekdanjega vzhodnega bloka se še danes po njih imenujejo ulice, ceste, trgi in mostovi. Nemci so bolj previdni in svojega socialista nočejo preveč javno izpostavljati. To je celo kaznivo. Avstrijci so še bolj neizprosni. Toda Rusi, Belorusi ali Gruzinci si s spodobnostjo in zgodovinskim spominom ne belijo glave. Tako Lenin kot Stalin, za katerega je Uljanov v zadnji oporoki napisal, naj ga po njegovi smrti odstranijo iz Partije, da ne bi slučajno pomislil na to, da bi ga nasledil, sta v teh deželah za precejšen del ljudi svetnika. Tudi v Moldaviji, kjer so na volitvah znova zmagali komunisti in kjer so demonstracije proti režimu s pomočjo Twitterja sprožili študentje, sta Lenin in Stalin omniprezentna v imenih ulic ali zgradb, njune železne in kamnite stature pa predstavljajo nemo grožnjo individualizmu, osebni svobodi in človekovem dostojanstvu.

Morda je dandanašnji v Evropi, ki jo obremenjuje dediščina totalitarizma, ključen problem v navidezni dilemi, s katero bi radi razmejili oba zločinska režima. Tovrstni poskusi opredeljevanja so absurdni in se običajno končajo v primerjavi številk. Razlike med obema tipoma socializma so kljub vsemu precej manjše, kot izgledajo na prvi pogled. Ko je Spiegel lani objavil feljton o delavskih protestih v Nemčiji v poznih dvajsetih letih 20. stoletja, so bili mnogi laični zgodovinarji šokirani nad kupom zelo zgovornih fotografij, na katerih so komunisti in nacisti skupaj razgrajali po Berlinu, z ramo ob rami so se borili proti Weimarski republiki, ki je naposled izdihnila na krvavih rokah (nacionalnega) socializma.

Ulica Staneta Kavčiča

Ob naših provincialnih polemikah, ki so vrhunec dosegle na Hitlerjev rojstni dan, ko je ljubljanski mestni svet ob obstrukciji opozicije sklenil eno izmed bodočih mestnih vpadnic poimenovati po pokojnem Leninovem učencu, se je še najbolje hahljati. V teh težkih časih je pametno ohraniti nekaj smisla za humor. Kar se mene tiče, se mi dozdeva, da sva si z gradonačelnikom Ljubljane v tem pogledu zelo blizu.

Zatorej verjamem v naključja in zavračam teorijo zarote, ki jo širi meščanska desnica pod vodstvom neusmiljenega Grosupeljčana. Zgolj in samo naključje je hotelo, da so se svetniki sestali ravno 20. aprila, ko praznujejo Führerjevi privrženci. V to sem trdno prepričan. Malce manj trdno, a še vseeno s precejšnjo gotovostjo trdim, da je prav tako naključje, da bo bodoča Titova cesta tekla mimo ljubljanskih Žal, torej mimo kraja, ki je sinonim smrti. Dvomim namreč, da bi bili mestni svetniki, ki so znani kot razumni možje z občutkom za zgodovinsko resnico, tako zlobni, da bi tovarišu Titu privoščili ulico, ki se dobesedno dotika smrti…

A hudobija gor ali dol, ljudstvo v podalpskem rezervatu, čigar mentaliteto je železna zavesa pol stoletja potiskala proti Moskvi, si je zaradi imena neke ulice, za katero se niti dobro ne ve, kdaj bo po njej sploh stekel promet, skočilo v lase. Prijatelj Ludvik me je zadnjič opomnil, da morda sploh ni slabo, ker se Slovenci po novem ubadajo s Titom, ne pa denimo s partizani & domobranci, češ da je to že napredek. Če smo optimistični, potem se lahko tolažimo, da bomo do leta 2050 prišli že pri Stanetu Kavčiču in njegovi nezanemarljivi vlogi v razvoju naše samostojne države. In ko smo že pri Kavčiču, zgolj tale medklic: poskušal sem najti eno samo uličico ali pot, ki bi nosila njegovo ime, pa lahko samo enkrat ugibate, koliko sem jih našel: nobene!!! V Sloveniji nimamo niti ene ulice Staneta Kavčiča!?

Vladna kriza, ki je ni

Toda najnovejše peripetije okoli zgodovinsko zelo kompleksnega maršala, o katerem vemo pravzaprav zelo malo (lahko kdo našteje, koliko biografij o Josipu Brozu je pri nas izšlo po letu 1990?), imajo kljub vsemu zgolj taktično-strateško ozadje. Oblast ni neumna. Sploh pa ne podcenjujte skupine starih modrecev, ki v ozadju vleče poteze in usmerja nekatere ministre in strankarske šefe. Ko so se lani septembra skrivaj sestali na dvorcu Zemono, še niso slutili, da bo finančna kriza tako dramatično posegla v gospodarstvo, v tako imenovani realni sektor. Toda logika „divide et impera“ („deli in vladaj“) je veljala takrat in velja še danes. Predvsem je enostavna: dokler se bodo delovni ljudje in občani ukvarjali z oddaljeno preteklostjo in izgubljali živce zaradi nečesa, kar nima niti najmanjše zveze s sedanjostjo in aktualnimi ekonomsko-socialnimi težavami, se nam ni bati demonstracij ali celo socialnih nemirov.

Dokler bodo Tito, Lenin, Stalin, Mao, Saloth Sar in ostali junaki muzeja voščenih lutk za ljudstvo pomembnejši od sedanjosti, kriza ne bo resna. Šele ko bo zmanjkalo slepilnih nabojev, s katerimi se streljajo vsi ti nepomembni kozli, se utegnejo razmere dramatično zaostriti. Vsaj do jeseni takšnega zapleta še ni pričakovati, zato se vlada trenutno ukvarja predvsem z vprašanjem, kako umiriti strasti pri tako imenovanih „tajkunskih kreditih“ ter hkrati potešiti pričakovanja ljudi, ki upravičeno zahtevajo, da se vsaj nekaj glavnih igralcev znajde pred sodišči in po možnosti tudi za rešetkami.

Najbolj bo kajpak zanimiv razplet pri enem najbogateljših ljudi na svetu (proporcionalno slovenskemu BDP-ju, op. D.S.), ki vedno bolj spominja na lik iz romana Maria Puza. Ko je Boško Šrot udrihal po Pahorjevem predhodniku, smo mislili, da gre za osebno zamero, ki jo je rodil poletni nesporazum okoli časopisa Delo. Zdaj je jasno, da ni šlo (bolje: ne gre) za to. Politika je kolateralna škoda ekonomskih interesov. Véliki pivovar iz Laškega se je ovedel svoje pogajalske moči, ki niti ne izhaja iz medijev, temveč iz lastniškega deleža v Mercatorju. Dobri opazovalci niso spregledali, kako so se v javnosti znova vnela čustva, ki slišijo na ime nacionalni interes. Včasih ga je do skrajnosti forsiral Ekonomski inštitut Pravne fakiltete, d.o.o., še posebej profesor Jože Mencinger. Član te zasebne gospodarske družbe (sic!) je bil tudi aktualni finančni minister Križanič, ki zadnje čase preseneča s čudnimi svetovalnimi pogodbami in moralno spornimi strokovnjaki za komuniciranje.

A tokratna vnovnična inkarnacija votlega nacionalnega interesa je namenjena preprečitvi prodaje Mercatorja Ivici Todoriću, torej hrvaškemu trgovcu. Še ena slovenska blokada Hrvaške torej. Le da tokrat ne gre za posvečeni „raison d’Etat“, temveč za čisto navadno kravjo kupčijo, ki jo ponuja trgovec iz Laškega.

Šrot se kajpak lahko smeji, saj bo zmagal v vsakem primeru; če firmo proda Agrokorju, bo dobro zaslužil. Če se kot kupec v imenu nacionalnega interesa pojavi slovenska vlada, ji bo pri ceni lahko postavljal dodatne pogoje. Denimo ASK za predsednico uprave Mercatorja, državne subvencije izčrpanemu Večeru in oglaševalska podpora državnih in paradržavnih podjetij Delu.

Mediji kljub vsemu niso tako zelo nepomembni. Ko je celo Janša naposled ugotovil, da jih je dobro obvladovati, kajti drugače te obvladajo, so tako ali tako za večno postali del vsake vladne koalicije.

Sklad za polarizacijo medijev

Naj torej končamo prav z mediji. Še ena pomembna stvar se je namreč zgodila ta teden: računsko sodišče je ugotovilo, da je država v zadnjih treh letih preko Sklada za pluralizacijo medijev nesmotrno porabila skoraj 12,5 milijonov proračunskih sredstev, s katerim so bili financirani tudi projekti, ki imajo nedvomno politično ozadje. Avtor tega prispevka je na to opozarjal že od začetka, saj je bilo vseskozi jasno, da nobena vlada v Sloveniji ne bo financirala medijskega projekta, za katerega bo upravičeno domnevala, da ji ne bo naklonjen ali da jo bo celo kritiziral. Živimo pač v demokraciji, ki je še daleč od točke, ki bi dopuščala vsaj približno zdravo in normalno medijsko krajino.

Tisto, kar nas ob ugotovitvah Računskega sodišča navdaja lahko na svoj način zabava, so prve reakcije samooklicanih borcev za novinarsko neodvisnost. Možakarji so nas opozorili, da je prav, če država financira medije, ki bi sicer propadli.

Ne, spoštovani tovariši časnikarji, ni prav. Medij, ki se ni sposoben sam preživeti, naj kar propade!

Po štirih letih urednikovanja časniku Žurnal, ki od matere države nikoli ni dobil niti centa, se ob tovrstnih marksističnih popadkih lahko zgolj primem za glavo. Ali pa za kaj drugega, saj je vseeno …