V kontekstu najnovejših uličnih zdrah v Ljubljani pa ni za odpis niti ideja o poimenovanju ene izmed vpadnic v „avenijo slovenskih svinj“. Da so te živali za narod usodne, ne dokazujeta le sočna kranjska klobasa ali pristni kraški pršut, temveč tudi neljubi incident, do katerega naj bi po pričevanju kronistov prišlo v sedemdesetih letih, ko je pokojni maršal Tito obiskal prašičjo farmo v Ihanu. Naslednji dan je pod fotografijo na naslovnici osrednjega glasila delovnega ljudstva mirno pisalo: „Drugi z desne je maršal“.

Skratka, o svinjah vse dobro. Nekoč so nam vladale in ni razloga, da bi živeli v iluziji, da je danes kaj bolje. Narod, ki je zgodovinsko tako odvisen in obkrožen z njimi, tudi če jim v jeziku politične korektnosti demokratično pravi prašiči, se nima ničesar bati. Še najmanj nekakšne gripe, o kateri zadnje dneve poročajo mediji.

Ker sem že skoraj teden dni kot turist v nekih zakotnih italijanskih Dolomitih dobesedno odrezan od civilizacije, kajpak nimam toliko informacij o tej strahotni bolezni, ki pustoši po svetu, kot vi, zato mi, spoštovani bralci, odpustite tokratno slabo obveščenost. No, ko se mi je včeraj po dolgotrajnih mukah le uspelo priklopiti na svetovni spet, sem uspel prebrati le to, da je do prve okužbe že prišlo v Avstriji, medtem ko na Hrvaškem zgolj sumijo na ta virus. V zadnjem naslovu sem zaznaval nekaj značilne sosedske privoščljivosti. Saj, naj bralci vedo, da so naše svinje zdrave!

Dan pred tem, se pravi v torek sem imel celo nekolikanj več sreče, saj je signal trajal cele pol ure, kar je zadostovalo, da sem videl vsaj najbolj grozljive naslove naših spletnih medijev: „Okužba tudi v Izraelu“, „V Evropi že trije okuženi“, „Gripe se ne da več obvladati“, „Nam grozi pandemija?“

Ob tem dramatičnem retoričnem vprašanju me je zazeblo in za trenutek sem obžaloval, da mi določenih krajev na svetu ne bo uspelo nikoli obiskati. In priznam, celo na to, da mi bo pandemija svinjske gripe bržčas za vedno preprečila poroko z bodočo izbranko, sem pomislil. Očitno mi je usojeno, da konca sveta ne bom dočakal tako, kot sem si ga vedno želel: doma, v družinskem krogu, s prijatelji, z veliko jedače in pijače ter predvsem s prižganim CNN-om. Nak, nacionalki ne bom pustil, da mi uniči še tistih zadnjih nekaj minut, ki mi bi jih bilo dano preživeti na tem svetu, ki mu prav sedaj, ko to pišem in tudi zdaj, ko to berete, grozi smrtonosni virus svinjske gripe!

Namesto vsega tega, namesto zasluženega pričakovanja vélikega konca v krogu bližnjih in s kozarcem penine v rokah (priporočam Bjano, ki je za konec sveta po mojem mnenju primernejša od klasike, namreč radgonske srebrne, polsuhe), sem obtičal v teh alpskih rovtah, kamor virus svinjske gripe bržkone ne bo zašel še sto let. Res imam smolo, kajne?

A vrnimo se k mojemu poročilu o spremljanju tega svinjskega cirkusa. Šele naslednji naslov, do katerega sem se zaradi šibkega signala dokopal po dolgem, živčnem čakanju, me je znova spravil k sebi: „Na vlaku v Švici eksplodirala posoda z virusom prašičje gripe!“ Pa saj to ne more biti res, sem pomislil, ko me je spreletelo, da me od te dežele poleg Alp loči le sto kilometrov. Oho, tole je pa že bolje, očitno se nekaj dogaja tudi tu, v moji nesposredni bližini. Poleg tega je eksplozija posode z nevarnimi virusi v prislovično intrigantnih kupejih Švicarskih železnic enostavno preveč, kot lahko prenese moja sicer kar razgibana domišljija.

„Na vlaku v Švici eksplodirala posoda z virusi prašičje gripe!“ je nedvomno naslov, ki bi ga zlahka postavili v kontekst povprečno domiselnega scenarija, v katerem dva holivudska filmska zvezdnika, denimo Brad Pitt in meni ljuba Kate Hudson rešujeta svet pred norim znanstvenikom s področja bivše Sovjetske zveze, ki ima v oguljeni dedkovi potovalki dovolj antraksa, da z njim pomori vse prebivalce katerekoli zahodne prestolnice.

V silnem pričakovanju, kaj bodo prinesli naslednji naslovi, poskušam s čim večjo mirnostjo dočakati trenutek, ko bo signal na prenosniku znova dovolj močan in mi razkril naslednje „novice“ o neustavljivem prodiranju svinjarije. Berem, da bo slovenska vlada v četrtek – torej prav danes, ko to berete, če ste sploh še živi! – odločala o ustanovitvi posebne koordinacijske skupine, ki bo „spremljala razvoj prašičje gripe“. Odlično, mar ne?! Recesija je pozabljena, globalna kriza tudi. Pozdravila jo je svinjska gripa. Bavčar je zgodovina, Kramarjev milijon prav tako, na Veselinoviča najbrž nihče več ne bo pomislil.

Naši tajkuni, veseli, ker niso več v središču pozornosti, naj svinji v znak hvaležnosti postavijo spomenik! Predlagam, da iniciativni odbor za njegovo postavitev prevzame kar Boško Šrot. Morda zato, ker se med vsemi slovenskimi gospodarstveniki baje še najbolj spozna na krizni menedžment.

Vendar pa je vse to lahko že jutri ali pojutrišnjem povsem nepomembno. Kot namreč berem, Evropska komisija razmišlja, da bi zaradi izbruha gripe ustavila polete v Meksiko in ukazala razkužiti letališča. Še dobro, da se je končno pojavilo tudi ime grešnice: Meksiko. Tamkajšnje svinje so nas torej okužile z gripo! In to se je zgodilo kmalu po obisku Baracka Obame v tej deželi. Nič ne namigujem, dajte no. Saj smo vsi demokrati. Oziroma se vsaj pretvarjamo, da smo.

Še dobro, da sem se sploh dokopal do izvora tega zla in da zdaj vem, kam se bo letos splačalo na počitnice. Z nekaj sreče izvem tudi za vrsto tega smrtonosnega virusa, ki so ga vsi mediji tako polni: predstavnica Ameriškega centra za nadzor bolezni (CDC) Nancy Cox je za CNN povedala, da je „neznana smrtonosna oblika virusa mešanica severnoameriške prašičje gripe, ptičje gripe, navadne gripe in prašičje gripe, ki po navadi izbruhne v Aziji in Evropi“.

Tu mi je, priznam, zaprlo sapo. Vse, kar si lahko predstavljate v najhujši nočni mori, se je znašlo na enem kupu, edinole SARS manjka. Vendar ni vrag, da ne bodo kmalu v tem smrtonosnem virusu, ki za seboj ne pušča veliko trupel, izbrskali tudi kake klice hudega akutnega respiratornega sindroma (SARS). Kajti v tej neverjetni medijski fabuli, ki ima vse značilosti radijske manipulacije, s katero je sijajni Orson Welles nekoč na noge (in na rob živčnega zloma) pripeljal pol Združenih držav, nekaj pač ne more biti v redu.

Možno pa je tudi, da nekaj ni v redu z mano. Morda bi moral resno vzeti še zadnjo „novico“, da katere sem se dokopal včeraj, preden sem pričujočo kolumno poslal uredništvu Financ. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) namreč meni, da je „pandemija zelo mogoča“ in da se „bliža razglasitvi dvigu alarma na peto stopnjo“. Kaj natanko to pomeni, ne vem. Ampak peta stopnja ni kar tako…

Taista organizacija vlade po svetu poziva, naj se „pripravijo na najhujše“.

Jaz sem se že. Ugasnil bom prenosnik, izkopil mobilni telefon in šel na 43 kilometrsko gorsko-kolesarsko turo, ki jo priporoča lokalni vodnik.

Če srečam kakšnega prašiča, ga bom seveda prijazno pozdravil.