Celo najbolj stoičnemu opazovalcu trenutne slovenske kolektivne zavesti, ki jo močno obremenjujejo medsosedski odnosi, bi lahko na misel prišel citat južnoafriškega nobelovca Johna Maxwella Coetzeeja: „Vedno huje je… Navadiš se na to, da je vedno huje; nič več nisi presenečen, da je tisto, kar se ti je včasih zdelo tako hudo, da huje ne bi moglo biti, vendarle postalo še hujše.“

 

Ko gre za odnose s Hrvaško, se zdi, da beremo podoben roman; v zadnjih dneh se je občutek, da so naši upravljavci države pogoreli na celi črti, dramatično povečal. Če to dejansko drži, bomo izvedeli že v bližnji prihodnosti. Vendar pa namen pričujočega prispevka ni ocenjevati slovenske (zunanje) politike, pač pa podati odgovore na nekatera vprašanja, ki jih običajno ne slišimo, pa ne bi bilo slabo, če bi jih.

 

 

Življenje s klišeji

 

Obkroženi smo s sosedi. V vseh dimenzijah. Kot posamezniki, družine in tudi kot država. Imamo sosedo, za katero ne le intelektualno okrnjene lepotne kraljice, temveč tudi polovica državljanov ne ve, kako se imenuje njena prestolnica. Madžarska je daleč, neznana in nemoteča. Drug planet. Madžari so drugačni, tuji in oddaljeni. Jih ne razumemo in nas ne motijo

 

Ko se ozremo na sever, postanemo majhni. Breme našega kolektivnega spomina – Japonci poznajo za to sintagmo izraz „kizu“ – zaznamuje občutek manjvrednosti, ki sicer ugaša, toda nekaj ga je še ostalo iz časov, ko je povprečna slovenska družina kakor v transu hodila po (za današnje razmere) normalno založenih trgovinah v Celovcu ali Gradcu. O permisivnem izobilju veleblagovnic smo obubožani vzhodnoevropejci tistihmal lahko samo sanjali. Materializirani libido povprečnega (Jugo) Slovenca je bil lila barve in se je imenoval „milka“.

 

Ob Italijanih najpogosteje zamahnemo z roko. Kontinentalni del Slovenije jih nikoli maral. Primorci pa so si jih tako usodno zapomnili, da bodo še dve stoletji obremenjeni z mračnim obdobjem italijanske verzije socializma – fašizmom. Odnos do moderne Italije je zato preveč poenostavljen in tudi klišejski. Če bi bil človek obsojen na životarjenje v Sloveniji, če bi bil prisiljen spremljati zgolj in samo slovenske medije, potem bi bržčas verjel, da že v Trstu kar mrgoli fašistov, ki prežijo na nič hudega sluteče slovenske reveže, da bi jih internirali v kako taborišče za manjvredne Slovane.

 

Medklic: zadnjič sem se poskušal spomniti, kdaj sem o Berlusconiju v slovenskih medijih prebral ali videl kaj pozitivnega ali vsaj nevtralnega. Nekoč sem napisal, da me ob poslušanju televizijskih prispevkov Mirjam Muženič (ali pa Lojzeta Kosa s Koroške, saj je ista figa) postane malodane strah. Najraje bi spustil rulete na oknih, se zabarakadiral v stanovanje in čakal, da pridejo italijanski tanki!

 

 

Sosed sosedu Slovenec

 

Ustvarjanje negativne energije, ko gre za sosede, je slovenska obsesija. Mislim, da so ravno mediji v veliki meri „zaslužni“ za našo obremenjenost s sosedskimi travmami in kompleksi. Ta nesrečna paradigma se je nadaljevala celo po letu 2004, ko smo postali polnopravni člani Evropske unije; kot da bi nacija v pomanjkanju novih ciljev izgubila vso samozavest, se obrnila sama vase, v svoj prislovični drobnjakarski mazohizem.

 

Če je Slovenija od leta 1990 dalje delovala precej enotno, ko je šlo za strateške interese – namreč članstvo v Uniji in zvezi NATO – in je večino odločitev plebiscitarno potrjevala tudi na referendumih, potem je bilo vsega tega konec leta 2004. Je zmanjkalo motivacije? Če bi to držalo, potem bi bilo najbrž tudi naše predsedovanje EU nekolikanj „češko“. Torej ne ravno vzor uspešnosti. Pa ni bilo. Nasprotno, slovensko predsedovanje Evropski uniji je bilo zelo spodobno.

 

Kaj je torej narobe z nami, da se nam je „zgodila“ Hrvaška? Zakaj smo trenutno v čudnem stanju, iz katerega ni videti izhoda? Zastaviti si moramo dve najpomembnejši vprašanji, povezani s tem: prvič, ali so naši občutki pravilni in, drugič, ali imamo v sporu s sosednjo državo res prav.

 

Spor s Hrvaško, ki je dobil mednarodne razsežnosti decembra lani v Bruslju, ko je slovenska vlada blokirala nekaj poglavij hrvaških predpristopnih pogajanj, bo kmalu polnoleten. Polnih sedemnajst let se slovenska oblast ni želela ali ni bila sposobna ukvarjati z mejo v Piranskem zalivu in rešiti nekaj problematičnih delov kopenske razmejitve (Hotiza, Trdinov vrh, trije zaselki na južnem bregu Dragonje). Ves ta čas je država sprejemala hrvaško politiko izvršenih dejstev, ki je na morju počasi pomikala mejo proti sredini Piranskega zaliva in odmikala dostop do mednarodnih vod. Z molkom in indolentnimi diplomatskimi notami smo v bistvu potrjevali star rimski pravni rek, da se strinja, kdor molči – qui tacet,  consentire videtur.

 

 

Kako s(m)o se odpovedali suverenosti

 

Slovenija je bila pravni rešitvi statusa zaselkov Bužini, Škodelin in Škrile na južnem (levem) bregu Dragonje še najbližje pozno jeseni leta 2000, ko je Bajukova vlada na svoji zadnji seji sprejela uredbo o stalni navzočnosti slovenske policije v tem obmejnem delu. V tistem času so namreč hrvaški organi začeli odstranjevati slovenske hišne številke in jih nadomeščati s svojimi, zato je vlada sprejela pravni akt, s katerim bi zagotovili slovensko suverenost. Ko je odhajajoči premier Andrej Bajuk 17. novembra 2001 posle predal Janezu Drnovšku, mu je v pogovoru na štiri oči izrecno omenil tudi uredbo o policijski navzočnosti. Kasneje – javnost o tem nikoli ni bila obveščena – je nova vlada taisto uredbo na tihem razveljavila.

 

Slovenija se je s tem de facto in de iure odrekla suverenosti na južnem bregu Dragonje.

 

Morda ne bi bilo slabo, če bi preiskovalni novinarji, kolikor jih je v Sloveniji sploh še ostalo, malce pobrskali po arhivih ministrstva za notranje zadeve. Z veliko sreče bodo naleteli na navodila, ki so bila v minulem desetletju dana pomorski policiji glede nadzora Piranskega zaliva in izogibanju nepotrebnim incidentom: po mojih informacijah jim je bilo rečeno, naj se čez sredinsko črto ne udejstvujejo. Tudi s tem dejanjem se je Slovenija de facto odrekla svoji suverenosti nad celotnim zalivom.

 

Do nepričakovanega preobrata pa je prišlo leta 2001, ko sta tedanja premierja Drnovšek in Račan uskladila sporazum o meji, ga tudi parafirala, toda hrvaški parlament ga je zavrnil, Račan izgubil volitve, hrvaški pravniki pa so ves čas trdili, da je sporazum protiustaven.

 

Razkorak med pravnim in političnim dojemanjem spora med državama je dobil novo razsežnost. Na Hrvaškem so začeli dosledno ponavljati, da si želijo pravne rešitve spora. Od tod ni bilo več daleč do predloga o mednarodni arbitraži; bodisi institucionalizirani, t.j. sodni bodisi ad hoc, do katere smo prišli z zadnjim predlogom komisarja Rehna, ki ga Hrvaška načeloma sprejema, Slovenija pa zavrača.

 

Naša država zadnjih nekaj let vedno manj govori o pravu in vedno več o pravičnosti ali celo politični rešitvi. Toda kaj je pravičnost v Piranskem zalivu drugega kot delitev po načelu „fifty – fifty“?! Slovenska oblast si domači javnosti še vedno ne upa priznati, da je sredinska meja takorekoč neizbežna. Nekaj drugega je dostop do mednarodnega morja, do katerega ima Slovenija vso pravico in ki je lahko predmet bilateralnega sporazuma, s katerim bi si Slovenija s soglasjem Hrvaške zagotovila nekakšno časovno neomejeno služnostno pravico, ustanovljeno z mednarodno pogodbo.

 

Kdor v mednarodnem pravu išče pravičnost, najbrž ni ravno iz tega planeta. Takšen mentalni svet je izumrl skupaj z Društvom narodom in tisto usodno konferenco v Münchnu leta 1938, ko se je zacementiralo novo načelo odnosov med narodi: večje ribe žrejo manjše.

 

 

Manjvrednostni kompleksi?

 

Ni ga politika v Sloveniji, ki bi javnosti priznal, da je država sedemnajst let povsem ignorirala in zanemarjala svoje strateške interese, ko je šlo za Hrvaško. Najlažje je danes govoričiti o nujnosti, da se vzpostavi stanje, kot je bilo 25. junija 1991. Kakšno stanje?! Pa saj ga je Slovenija v naslednjih letih sama poteptala in celo z lastnimi pravnimi akti in konkludentnimi dejanji anulirala!! Uredba Bajukove vlade, ki jo je njena naslednica skrivaj, stran od oči javnosti razveljavila, je najboljši dokaz mentalitete slovenske politike: dokler so jo vodili komunisti in njihovi posinovljenci, je živela v iluziji internacionalizma (hrvaški komunisti pač ne; njih je nacionalizem prebudil že leta 1971, ko so imeli svoj Maspok).

 

Ko so slovensko vlado kratek čas vodili antikomunisti, ni bilo dosti bolje. Iz internacionalizma smo prišli pod kap sindroma škofa Rožmana, ki ga zaznamuje klečeplazenje in udinjanje tujcem. Mene je ob takem obnašanju politične „elite“, ki v prisotnosti tujcev začne jecljati in se klanjati, lahko zgolj sram!

 

Toda če celo aktualna vlada, v kateri sedijo zelo mladi ministri in ministrice, od katerih ne bi pričakoval manjvrednostnih kompleksov, ko gre za odnose z Brusljem, ne kaže bistvneno drugačnega miselnega horizonta, potem je z vsem skupaj nekaj hudo narobe! Kaj pa je škandalozna afera z avtocestnimi vinjatami drugega kot upogibanje hrbta pred bruseljsko birokracijo?! Če so se Čehi blamirali s predsedovanjem Uniji, to še ne pomeni, da niso samozavestni in ponosni; njihov način dela je kvečjemu izraz tistega, kar si o tej zvezi mislijo. Celo predsednik Klaus do bruseljskih birokratskih kretenov ne skriva občasnega prezira.

 

Slovenski oblastni oligarhiji obupno primanjkuje samozavesti, ko gre za odnos z Unijo in celo komisijo. Rad bi dočakal dan, ko bo slovenski prometni minister v Bruslju z roko udaril po mizi in kategorično izjavil, da nam cen vinjet pač ne bo nihče določal. Če komu kaj ni všeč, naj nas toži pred Sodiščem Evropskih skupnosti v Luksembourgu!

 

In če se naposled vrnemo k Hrvaški: slovenska blokada je bila tako nepričakovana in osupljiva ravno zato, ker je nihče ni pričakoval. Pomenila je prelom z dosedanjo mentalno matrico politične elite. Zato je ključno vprašanje, kaj je sploh njen cilj. Bojim se, da tega ne vedno niti v vladni palači na Gregorčičevi.

 

Posredniška vloga Finca (!) Ollija Rehna kajpak ne more prinesti bistvenega napredka, zlasti za slovensko stran ne. Afera Patria ter nesodelovanje med policijama in tožilstvi Finske in Slovenije pač ni nekaj, ob čemer bi miroljubni Finci omedlevali od sreče. Poleg tega je bilo slovensko lobiranje v evropskih prestolnicah doslej medlo in ni doseglo pričakovanih ciljev. Zaradi kolobocij s kratkotrajnimi vinjetami se je zoper nas obrnil celo del javnega mnenja v Avstriji in Nemčiji…

 

 

Prekletstvo Zahodnega Balkana

 

Vzemimo za konec še nek drug, recimo mu zakulisni scenarij. Nedavno ga je v Ljubljani v grobem orisal nekdanji svetovalec italijanske vlade Laris Gaiser, zelo podobno teorijo pa sem slišal vsaj še od dveh drugih evropskih analitikov. Gre za t.i. strateško oceno bodočega razvoja dogodkov na področju Zahodnega Balkana oziroma bivše Jugoslavije. Določene evropske politike namreč skrbi, da bi po vstopu Hrvaške v Unijo, prišlo do zastoja pri približevanju ostalih držav EU. Znano je namreč, da je južna sosedav mejnih spornih z vsemi svojimi sosedami (izjema je Madžarska!).

 

Bolj ali manj je že zdaj jasno, da bi v tem primeru tudi Hrvaška spretno izkoriščala pravico blokade oziroma veta, ko bi šlo za vstopanje Bosne in Hercegovine, Črne gore ter Srbije v Unijo. Ko je letos pozimi premier Sanader med obiskom Beograda svojemu kolegu Cvetkoviću zatrdil, da se Hrvaška do Srbije nikoli ne bo obnašala tako kot se Slovenija do Hrvaške, je postalo jasno, da bo naša južna soseda ubrala natanko takšno taktiko.

 

Po tem scenariju, ki ga lahko mirno opremimo z oznako „zelo verjetno“, je polnopravno članstvo Hrvaške v EU pogojeno s hkratnim vstopom vseh ostalih treh držav, medtem ko je pri (Bivši jugoslovanski republiki) Makedoniji edina ovira ime. Vse to pa pomeni, da bi Hrvaška v čakalnici ostala vsaj še pet let. Pod pogojem, da bo Lizbonska pogodba sploh zaživela, kajpak.

 

Slovenska blokada Hrvaške je za EU torej strateškega pomena, čeprav ga nobena članica uradno ne podpira. Toda že visoka stopnja razumevanja glede blokade s strani ključnih članic Unije, kaže na to, da jih nehvaležna vloga, ki jo že pol leta igra Slovenija, ne moti preveč.

 

Sploh pa se že vsi veselimo 1. julija, ko bo predsedujoči zbora zunanjih ministrov Unije postal Carl Bild, o katerem naj zapišemo samo to, da je Dimitrij Rupel v primerjavi z njim pravi angelček …