Če bi živel v bolj eksotični deželi, kjer so v skladu s Potrčevim blebetanjem komunizem odpravili že v šestem stoletju po Kristusu, bi se zaradi svojega dolgega jezika bržkone znašel v neugodnem položaju. Ob kakem javnem negodovanju bi se nadejal celo hišnega pripora. Sliši se sicer grozno, vendar običajno ni; stanuješ v majhni vili, pišeš knjige, si dopisuješ s svetovnimi intelektualci in skrivaj sprejemaš opozicijske voditelje.

Ko je oblastna hunta naposled strmoglavljena, te „osvobodijo“ navdušene množice in nenadoma imaš toliko ponudb za službo, da se ne moreš odločiti…

Sarkazem na stran; izjava, ki so jo je privoščil Miran Potrč, se mi zdi tako neverjetna, da je gre že zavoljo pietete do vseh, ki so bili po letu 1953 uradno deležni blagodati konca komunizma, uvrstiti v arzenal največjih neumnosti, izrečenih v slovenski politiki v zadnjih letih!

Telegram iz Moskve

Davi nas je dosegla novica iz Moskve, ob kateri je povprečen heteroseksualec zgolj skomignil z rameni. Naša država se po dolgih letih ni uvrstila v finale parade kiča in blefa, imenovane Eurosong. Prava reč! Smisel tega cenenega spektakla, ki je bil svojega denarja vreden kvečjemu pred tridesetimi, štiridesetimi leti, ko je bil svet še bipolaren, svoboda pa vprašanje prestiža, se je do danes izgubil. Eurosong je postal Sovietsong ali celo Asiasong, saj se večina sodelujočih dežel približuje Srednji Aziji. Bržčas bo že v nekaj letih dosegla Kitajsko ali vsaj Mongolijo. Tam je trg, ob katerem se EBU-jevim funkcionarjem že zdaj začnejo tresti roke. Milijarda novih potrošnikov glasbenega šodra.

Mimohod kiča in blefa, ki ga tako imenovana Stara Evropa po letu 1992, ko se je rodila Europska unija, prezirljivo zavrača, zgolj zasleduje nove ciljne publike, nove milijonske, sto milijonske trge in vsega zahodnega potrebne nacije. Sliši se sicer hudo obupno, toda za Azerbejdžan (že pri črkovanju se človek pošteno namuči, kajne?) ali Turkmenistan je sodelovanje na Eurosongu politični dogodek par excellence. Je priložnost za utrjevanje domače družbene elite in obvladovanje brezpravnih in obubožanih množic, hrepenečih po kruhu in igrah.

Nič manj prestiža nima patetični Eurosong na Balkanu, kjer so letos (ob Grčiji) v finale prišle Albanija, Hrvaška in Moldavija. V teh deželah so že zgolj iz uvrstitve v finale nemudoma naredili zgodbo nacionalnih razsežnosti!

Za Albance je Eurosong enako pomemben kot letošnji sprejem v zvezo Nato. Še bolj klavrno in obenem tudi tragično je v Moldaviji, ki je ob Belorusiji edina država v Evropi, kjer komunisti še niso sestopili z oblasti. Nasprotno, tam zelo uživajo in veselo pretepajo opozicijo, ki je na ulicah zahtevala svobodo. Eurosong, ki bo letos potekal v nekoč bratski Moskvi, je za moldavsko diktaturo v vseh pogledih simbolnega pomena, saj legitimizira izkrivljeno percepcijo demokracije, pravne države in človekovih pravic. Morda bodo v zaporih tajne policije v Kišinjovu prav med evrovizijskim finalom iz Moskve brutalno pretepali voditelje opozicije in jih silili k priznanju, da so plačanci Zahoda.

Nazadnje še Hrvaška: le kaj je boljši balzam za rane južnih prijateljev, kot „poraz“ Slovenije, njenih hudobnih prebivalcev (na spletnih forumih so jih zlovešče prekrstili v Zlovence) in „zmaga“ Hrvaške v evrovozijskem polfinalu? Če že v Evropo ne morejo, so vsaj v Eurosong zakorakali kot za šalo. Meja med drobnjakarsko sosedsko politiko pritlikavih držav in mednarodnim glasbenim festivalom je včasih tako presneto tanka.

Začudeni Slavoj Žižek

Taistega večera kot so v Moskvi izbirali države, ki se bodo uvrstile v evrovizijski finale, so svojevrsten spektakel uprizorili tudi na naši najboljši komercialki za poneumljanje delovnih ljudi in občanov. Včeraj je voditelj Uroš v studio zvlekel toliko inteligence, da se je televizijski ekran kar izbočil od teže njihovih misli.

S tem je Slak suvereno vzpostavil novo paralelo med dvema svetovoma, okoli katerih se vrti slovenski kozmos – svetovoma lepote in politike.

Že pred tedni sem na svojem blogu (http://www.steinbuch.si/?p=154) objavil zapis o dogajanju na enem izmed lepotnih tekmovanj, kjer so žiranti kandidatke spraševali, katero je glavno mesto Združenih držav Amerike. Lepotice z oceanom notranje lepote so takoj prepoznale, da gre za vprašanje s področja geografije. To so tudi povedale. Ena je po kratkem premisleku še dodala, da je glavno mesto ZDA Velika Britanija in s tem osupnila tudi tako imenovano strokovno javnost, ki je bila do intelektualnega potenciala tekmovalk doslej vedno dokaj prizanesljiva. A tokrat je ostala brez besed.

Nič čudnega. Ob razglasitvi Velike Britanije za prestolnico Amerike, kar je brez dvoma svojevrstna parafraza lacanovstva, bi debelo pogledal sam Slavoj Žižek. Pa ni nikoli sodeloval na lepotnih izborih. Kolikor vem, ni bil niti član kake žirije. Kar samo od sebe se torej ponuja vprašanje, kdo za vraga sedi v teh strokovnih žirijah, da tekmovalkam zastavljajo tako nemogoča vprašanja, ob katerih zardevajo celo filozofi in profesorji teoretske psihoanalize. Če bi videz varal, bi namreč sklepali, da gre za ljudi iz akademskih krogov, za doktorje znanosti, ki od udeleženk lepotnih tekmovanj zahtevajo vrhunsko znanje. Toda če videz ne vara, potem v strokovnih žirijah običajno posedajo odslužene misice, različni strokovnjaki za lepotna in modna vprašanja ter obvezno tudi poslovneži iz Domžal z okolico.

Skratka, krivično bi bilo slovenske lepotice, ki jih vedno pogosteje krasijo mednarodni priimki, obsojati neznanja ali celo ignorance. Lepotna tekomovanja pač niso primerljiva s tekmami v dresuri psov, saj gre nenazadnje tudi za povsem drugačen sistem točkovanja. Strokovna žirija se, ko gre za lepotno tekmovanje, odloča na podlagi vrste kriterijev, med katerimi je odgovor na vprašanje, katero je glavno mesto Združenih držav Amerike, manj pomemben od pasjega salta, ki lahko usodno vpliva na končni rezultat koker španjelke v dresurni tekmi.

Da so slovenska lepotna tekovanja v resnici na zavidljivem intelektualnem nivoju, je dokazal tudi odgovor neke druge udeleženke tekmovanja, ki je za ameriško prestolnico razglasila Miami. Intrigantno je namreč, da niti to ni povsem napačen odgovor. Če bi med državljansko vojno zmagali nazadnjaški in necivilizirani južnjaki, bi bilo glavno mesto sužnjelastniške Amerike lahko ravno Miami. Ampak ker se to ni zgodilo, je uradna prestolnica ZDA danes Washington. Posebej je treba izpostaviti pridevniški prilastek „uradno“.

Pripovedka Mirana Potrča

Zdaj smo se torej vrnili k tako imenovani Potrčevi pripovedki. Kot je znano, je naš dolgoletni družbeno-politični delavec in nosilec pomembnih funkcij v javnem življenju Miran Potrč pred dnevi nastopil v osrednji večerni informativni oddaji nacionalne televizije in tam javno zatrdil, da v Sloveniji po letu 1953 uradno nismo imeli komunizma.

Potrča nima smisla jemati resno. Z nekaj humorja lahko njegovo izjavo postavimo v kontekst vprašanj in odgovorov, ki so tipična za naša lepotna tekmovanja.

Predstavljajte si tekmovalko številka 9, ki na vprašanje žiranta, kdaj se je pri nas končal komunizem, samozavestno odgovori: „Mislite uradno ali neuradno?“

In presenečeni žirant se obrne na še bolj osuple ostale člane strokovne žirije: „Punca, a je tu kakšna razlika?!“

In tekmovalka s številko 9 na izust odvrne: „Seveda je! Uradno smo se od komunizma poslovili leta 1953, neuradno pa na ta srečni dan še čakamo…“

Nesrečnica bi pogrnila na tekmovanju. Misice ne smejo biti pametne.

Še huje pa je, če govorijo resnico.