Nič ni resnično, vse je dovoljeno.

(vrhovna paradigma izmailcev)

Naslov pričujočega prispevka je fraza, ki v realnosti ne obstaja. V tej državi, podobno kot še v ductau drugih afriških diktatur, novinarje ubijajo, zapirajo, mučijo in preganjajo. Na Zimbabve in njegovega proslulega osvoboditelja Roberta Mugabeja sem se spomnil, ko sem v roke dobil vprašalnik mednarodne nevladne organizacije Reporterji brez meja s sedežem v Bruslju. Njen predsednik Olivier Basille mi je namreč poslal 49 vprašanj, katerih odgovori naj bi pokazali indeks svobode tiska v Sloveniji. Ta nevladna organizacija namreč vsako leto zbere podatke iz vseh držav sveta in sestavi letno poročilo o svobodi tiska (Worldwide Press Freedom Index).

Ko sem prebiral vprašalnik, se mi je začelo temniti pred očmi. Na začetku še ne, saj so od mene zahtevali čisto splošne podatke o novinarjih in medijih v državi (navesti je bilo treba tudi število neodvisnih ali opozicijskih medijev, toda brez medijev, ki delujejo v izgnanstvu – tu, priznam, sem že debelo gledal). Temu so sledila vprašanja o fizičnih napadih, odvzemih prostosti in neposrednih grožnjah. Postajal sem vznemirjen. Napisati je bilo treba, koliko žurnalistov, medijskih predstavnikov ali aktivistov za svobodo tiska so pri nas umorili v lanskem letu, v koliko primerih je bila v to vpletena država, in tudi, nadalje, koliko je bilo aretacij, koliko ljudi so poslali v zapor za več kot dva dni, koliko jih je tam ta trenutek, koliko jih je bilo zaradi svojega dela v medijih v ocenjevanem obdobju (september 2007 – september 2008) obsojenih na več kot enoletno zaporno kazen, nadalje – počakajte, ni še konec! – koliko so jih policisti, vojaki, politični veljaki ali vladajoče milice v tem času fizično napadli, ranili ali jim grozili s smrtjo, koliko je bilo takšnih primerov in tako dalje. Kako naj sploh odgovorim na ta imbecilna vprašanja, sem tuhtal, jih vsa skupaj prečrtal in nanja nakracal ogromen vprašaj.

Reporterje brez meja je še zanimalo, ali so naše oblasti v zgoraj naštetih primerih ukrenile vse, da bi kaznovale tiste, ki so resno kršili svobodo tiska – tu je bilo potrebno aktivnosti vlade oceniti od 0 do 5, pri čemer 0 pomeni popolno ignoranco države, 5 pa njena močna prizadevanja, da bi zaščitila svobodo tiska. V naslednji seriji vprašanj, ki so se prav tako nanašala na fizične napade, aretacije in grožnje, intelektualno brezmejni Reporterji sprašujejo, koliko časnikarjev je bilo v Sloveniji zadnje leto nelegalno zaprtih, mučenih ali so z njimi oblasti v priporu (zaporu) slabo ravnale. Zdi se mi, da sem tu za hip pomislil na 571 „peticionarjev“ in njihovo usodo, vendar se nisem mogel spomniti, koga izmed njih je Janševa hunta dejansko priprla. Da so jim grozili in pritiskali nanje namreč ne dvomim…

No, šalo na stran: bruseljske strokovnjake je tudi zanimalo, koliko žurnalistov so v tem času pri nas ugrabili ali so izginili ter koliko jih je bilo primoranih zaradi pritiskov zbežati iz države (Slavoj Žižek ne šteje, ker, prvič, ni novinar in, drugič, ker se je v Argentino preselil prostovoljno, op. pis.). V tem sklopu sta bili še dve fenomenalni vprašanji, ki bi morali na noge spraviti obe časnikarski združenji, nanju pa je bilo potrebno odgovoriti le s preprostim da ali ne: so se v Sloveniji oborožene milice ali skrivne organizacije redno lotevale žurnalistov (denimo s terorističnimi ali bombnimi napadi, umori, ugrabitvami ali neposrednimi grožnjami) in, drugič, ali so bili pri nas časnikarji v preteklem letu med svojim delom deležni osebnega varovanja (telesni stražarji) ali drugih varnostnih ukrepov (denimo neprebojnih jopičev ali oklepnih vozil)? Po tehtnem premisleku in upoštevajoč dejstvo, da niti časnikarji niti bivši uredniki na Delu niso imeli telohraniteljev in blindiranih avtomobilov, sem tudi ti dve insinuaciji grobo prečrtal s flomastrom.

Naj na tem mestu prekinem poročilo o tem neverjetnem in imbecilnem vprašalniku, kajti obstaja možnost, da ga je poleg mene v Sloveniji dobil še kdo, ki ima drugačen pogled na zgoraj obravnavano materijo. Glede na lanskoletne izkušnje s 571 „peticionisti“ bi rekel, da je to teoretično povsem možno. Če se bo oglasil kdo izmed njih, naj bo dosleden, korekten in logičen; vsak normalen človek se zaveda, da v isti koš zmetati 200 držav sveta ni samo metodološko nesprejemljivo, temveč predvsem – noro. Slovenija ni Zimbabve ali Sierra Leone. Kako lahko slovenskim medijem zastavite identična vprašanja kot tistim v Harareju, če se časnikarji tam borijo za golo preživetje, nimajo pa najmanjšega pojma, kaj so to prikriti pritiski oglaševalcev, sklad za pluralizacijo medijev ali zakon o medijih?! Kako lahko sestavite indeks, ki naj bi veljal za vse enako, ko pa se mediji na Zahodu soočajo s povsem drugimi oblikami pritiskov ali vsaj poskusi vplivanja na svoje poročanje in delovanje?! Vsaj ducat vprašanj o pobitih, zaprtih in šikaniranih časnikarjih pač ni slovenska realnost, ki pozna sofisticirane in povsem specifične oblike medijskih diskreditacij in ponižanj nezaželenih oseb. Takšnih vprašanj, ki bi zaznala fenomene slovenske medijske realnosti, njihovi odgovori pa bi ustvarili njeno dejansko sliko (ali, če hočete, indeks svobode tiska), citirani ignorantski vprašalnik bruseljskih štreberjev kajpak ni vseboval in jih bržčas nikoli ne bo.

Zaradi teh osnovnih in nepremostljivih razlik je raziskava Reporterjev brez meja brezpredmetna. Končna razvrstitev bo vrhunec tega skropucala in nevzdržnih primerjav. Slovenija bo, recimo, zasedla 37. mesto: ta „podatek“ bo obkrožil medijski svet med kozolci, vrstili se bodo komentarji, ocene, primerjave s predhodnimi uvrstitvami ipd. Domači medijski strokovnjaki bodo hiteli na televizijo, razlagali indeks, pametovali in iz rokavov vlekli nekakšne vzporednice, primerjave in podobno. Provladni možgani bodo hvalili domnevno visoko uvrstitev dežele, opozicijski umski tanki pa bodo nasprotno trdili, ga rezultat odseva mračno senco avtoritarnega oblastništva ipd.

Letni indeks svobode tiska je metodološki zmazek, ki ni vreden niti srednješolske seminarske naloge. Če ga povrhu vsega financira še Evropska komisija ali katera druga evropska inštitucija, je to tudi škandalozno. Včasih sem naivno mislil, da je Slovenija domovina raziskav, v katerih so rezultati prilagojeni željam naročnika ali pa zgolj kažejo nanje. Zdaj vidim, da drugod ni nič bolje.

Vendar pa imamo grdo navado, da se mnogo preresno odzivamo na vsako bedarijo, ki naj bi bila povezana z nami. Bodo varuhi neodvisnih medijev spet zagnali vik in krik, če se na medijskem indeksu ne bomo znašli dovolj visoko? Bodo potrebne nove peticije, v katerih naši zatirani žurnalisti mestu in svetu potarnajo, da so pod hudim pritiskom in da jim je onemogočeno samostojno, neodvisno delo? V primeru zmage „rdečih“ si ne upam napovedovati, kam bosta silni oportunizem in želja po ugajanju pripeljala nekdanje kolege. Morda bo po štirih letih hladne vojne nastopila otoplitev v odnosih med vlado (oblastjo) in mediji. Ker gre za hipotetično vprašanje, ki načenja zelo načelno dilemo o etiki in profesionalizmu naših medijev, je lahko takšen tudi odgovor: da, teoretično je možno, da se bodo odnosi v tem primeru izboljšali, ni pa nujno.

Toda to ne bo pomagalo rešiti skrajno kompromitiranega medijskega prostora, ki se je v zadnjih letih dokončno sesul vase. Kdor se je primitvni delitvi na leve in desne upiral, jo je najslabše odnesel; na eni strani mu je 571 brigadirjev očitalo, da se jim je izneveril, na drugi strani pa nihče ni hotel uvideti resnice: nestrinjanje s peticijo ne pomeni podpore vladi ali njenemu predsedniku! Z drugimi besedami – ko sem lani oktobra s še nekaj somišljeniki sestavil Etični poziv k profesionalizmu, z njim nisem legitimiziral vladne medijske politike, temveč je šlo zgolj in samo za vsebinsko nestrinjanje z avtorji Peticije. Kakšni so bili motivi drugih, lahko samo ugibam. Vsaj pri nekaterih niso bili prav nič profesionalni, to se je izkazalo kasneje; šlo jim je zgolj za to, da izkažejo naklonjenost aktualni vladi, ne pa da vsebinsko oporekajo nekorektni Peticiji.

Tega neverjetnega fenomena, ki je lasten slovenskemu žurnalizmu, bruseljski vprašalnik kajpak ne bo niti zaznal, saj išče trupla, pretepene urednike in lisice na novinarskih zapestjih. Z njimi pri nas nikoli nismo imeli kaj prida izkušenj. „Četrta veja“ je bila namreč kastrirana že pred desetletji, njena sla po neodvisnosti in avtonomiji pa se odtistihmal ni nikoli obnovila, zato je razumljivo, da v času olimpijade v Pekingu v relevantnih slovenskih medijih niste zasledili nobenega kritičnega prispevka o krvavi ceni olimpijskih iger, o teptanju človekovega dostojanstva, zatiranju narodnostnih in etničnih manjšin ali o nadaljevanju genocida nad Tibetanci. Policijska država je svoje okostnjake zakrila s patetičnim papirnatim sloganom „en svet, ene sanje“. S tem je sklenjen tudi krog med našo medijsko realnostjo, fiktivno svobodo tiska v Zimbabveju ter avtokratsko Kitajsko. Svet ni eden, sanje pa so že dolgo nočna mora.