V poznopoletni sopari je Villa Bonanno – z oleandri, mirto, pomarančevci in visokimi palmami porasli park sredi Palerma – sanktuarij za utrujenega popotnika, ki se je na Sicilijo umaknil, da bi imel po nekaj letih malo miru.

In tako septembrsko popoldne mineva takorekoč literarno; na kamniti klopi, s knjigo v roki in sproščenim, skorajda blagohotnim opazovanjem ljudi, ki se kot nemirna, z vsemi mogočimi jeziki prepletena reka valijo mimo in med katerimi še posebej izstopajo turisti, ki se jim vedno nekam mudi in ne zdržijo dolgo na enem mestu. A popotniku se ne mudi, zato je bolj pozoren svet okoli sebe. Na par, ki se izgubljeno sprehaja po parku in ne more zakriti dejstva, da je njuna ljubezen dokončno zašla in da je ločitev le še vprašanje časa ali pa morda poguma. Pozoren je na starega kavalirja, ki se pražnje oblečen spusti na sosednjo klop in potem zamišljeno strmi v daljavo, očitno povsem prevzet s spomini na neke druge čase, ko je bil še casanova in so palermske lepotice drhtele pred njegovimi pogledi. Opazi mlado mati z nekajmesečnim otrokom; ko ga nežno vzame v naročje in se ji obraz napolni z nenavadno milino, se ji nasmehne, kajti v tem prizoru je poosebljena nedolžnost. In na koncu, ko se popotniku pogled že skoraj izgubi med okoliškimi palačami in zidovi, onkraj katerih v senci počivajo očem skriti vrtovi, ga pritegnejo priprta balkonska vrata bližnje meščanske hiše; skozi njih kdaj pa kdaj zavalujejo zavese in veter prinese na uho Puccinijevo »O mio babbino caro«. Na videz brezciljno posedanje v parku, prežarjenim s poznopopoldanskim soncem, vonj po mirti in oleandrih, oddaljeni refreni ženskega soprana in množica mimobežečih postav dajejo trenutku poseben ton. Nenadoma se pripovedovalec zave, da bo ta prizor za vedno vtisnjen v njegovo podzavest. In ko se bo enkrat kasneje, morda čez nekaj dni, morda če nekaj mesecev ali let, spominjal tistega septembrskega popoldneva v parku Villa Bonanno, bodo pred očmi znova oživeli vsi prizori.

Moderni človek kot posameznik počasi izgublja avreolo čutečega bitja, ki je sposoben opazovati okolico. Predvsem ljudi. Ujet v sistem družbenih norm nima posluha za nikogar več, tudi zase ne. In zato, se mi zdi, je znova aktualen Camusov uporni človek; individuum, ki ne dopusti, da bi zaradi svoje okolice, zaradi in drugih ljudi izgubil svoje bistvo. Uporni človek, poenostavljeno rečeno, se bori za svoj prostor in svojo bit. V svetu negativnih in devalviranih vrednot si posameznik čedalje težje privošči takšen ekskurz, ko sedi v parku, se prepušča valovanju okolice, ko se ne obremenjuje s stanjem na bančnem računu, prihodnostjo ali medčloveškimi odnosi, zvestobo, predanostjo ter vsem tistim, kar naj bi življenju dajalo nek pozitiven smisel. Včasih je potrebno izstopiti iz sveta, v katerem so čutila otopela in kjer je vse bolj ali manj sterilno.

Preživeti nekaj ur sam s seboj, obdan z množico neznanih ljudi, v tujem mestu, brez pričakovanj ali vnaprejšnjih strahov je potovanje na začetek dneva, ko je bil svet še svetel, topel in predvsem dober …